Majhno turistično mesto na severozahodni obali Istre, ki slovi tudi po ATP teniških turnirjih, je bilo letošnje mesto poletnega oddiha.Natančneje kamp, ki je nekoliko oddaljen iz samega centra, do koder je mogoče pot ubrati tudi peš, nič manj kot uro in pol hoje ob obali.V samo štirih dneh sva kar trikrat prehodila to pot, motivirala naju je res okusna, domača :) ponudba morske hrane v centru, kjer lahko mimogrede pomotoma zaviješ tudi v kakšno prestižno restavracijo, ki na zunaj izgleda bolj kakor zakotna prodajalna hitre hrane, a te natakarji že skoraj za rokav povlečejo na njihovo tako zelo opevano teraso na morju. Seveda se kasneje zaradi računa, ki ti ga lično dostavijo, nikoli več ne daš zavesti. Še vedno pa moram reči, da so najokusnejše lignje pripravili na lokalni "morski veselici",kjer so bili tudi najugodnejši. V kampu sva imela priložnost spoznati družbo treh Nemcev (eden izmed njih je pravzaprav Američan, ki študira v Nemčiji ) in po štirih urah pogovora smo ob kozarcu rdečega vina (menda pristna hrvaška reč) izmenjali toliko informacij o obeh državah, da bi lahko pogovor še dolgo nadaljevali, če jih ne bi zjutraj čakala približno šest ur dolga pot nazaj na sever. Zanimivo je bilo, da so se pripeljali v majhni,nekoliko starejši različici Peugeota, založenim do vrha, brez klime... in brez pritožb s strani potnikov :). Pot nazaj sva ubrala preko mejnega prehoda Dragonja,pri Kozini zapustila avtocesto in raziskala del Notranjske do Hrušice, na katero sva se pravzaprav nameravala povzpeti, a ni bilo primernega dostopa. Preko Ilirske Bistrice in Pivke sva se zato v Postojni raje vrnila na avtocesto. Še pred tem pa sva med vožnjo po res lepi pokrajini naletela na smerokaz - Grad Kalc, ki leži nad izvirom reke Pivke. Še nikoli slišala zanj! Na Kalcu je dve leti in pol živel tudi Franc Levstik ( 1831- 1887), kjer je učil Vilharjeve otroke. Tam je Levstik dobil tudi idejo za Martina Krpana, izročilo pa pravi, da mu je za živi model služil nenavadno močan in izrazit kovač iz teh krajev. No danes je od tega gradu ostal le še stolp. Po vrnitvi na avtocesto ni bilo prave ideje, kam bi se lahko povzpela,tako da sva v domačem Tepanju zavila proti ... Boču. Najbližje je najlepše, čeprav živim le nekaj kilometrov stran in se na vrh Boča še nikoli nisem povzpela. To pa je bil tudi zaključek res krasnih počitnic.
Nekaj fotk, urejenih v spletni album, katerega funkcije še preizkušam...
Ni komentarjev:
Objavite komentar