KoMetek 103

Pa še ena prelestna z Norveške... :)

http://photography.nationalgeographic.com/photography/photo-of-the-day/

Alzheimerjeva bolezen- mehanizem in zdravljenje

Alzheimerjeva bolezen je prizadela približno 4,5 milijona Američanov. Je najpogostejši vzrok demence v zahodnih državah. Pri približno 10% ljudi nad starostjo 70 let opažamo izgubo spomina, pri približno polovici gre za AB. Alzheimerjeva bolezen je opredeljena kot progresivna demenca, torej demenca, ki vedno bolj napreduje v slabše stanje. Najpomembnejši dejavniki tveganja za razvoj AB so starost in družinska zgodovina. Mehanizem nastanka bolezni je v kopičenju beta amiloidnih plakov (gre preprosto za proteine) v možganih, in sicer ekstracelularno. Bolezen v svoji napredovani fazi onemogoči normalne socialne interakcije. Trenutno je na voljo nekaj zdravil, ki izboljšujejo delovanje holinergičnih sinaps, gre za inhibitorje acetilholinesteraze, torej ti povečajo razpoložljivost acetilholina v holinergični sinapsi. Med ta zdravila štejemo takrin, donepezil, rivastigmin in galantamin. Raziskave kažejo, da so zdravila učinkovitejša v zgodnjih fazah bolezni in manj učinkovita v že napredovanih fazah bolezni. Zakaj je tarčno mesto ravno holinergična sinapsa. Vemo namreč, da je acetilholin povezan s kognitivno funkcijo, učenjem in spoinom. Naj med zdravili za AB omenim še memantin, bloker NMDA receptorjev za glutamat.

KoMetek 102

Kdor nič ne ve, pa ne ve, da nič ne ve, je neumnež, izogibaj se ga.

Kdor nič ne ve, pa ve,da nič ne ve, je nevednež, pouči ga.

Kdor nekaj ve, pa ne ve, da nekaj ve, spi, zbudi ga.

Kdor nekaj ve, pa ve, da nekaj ve, je modrec, sledi mu!

(kitajski pregovor)

Filozofski kamen

Nekaj filozofskih vprašanj ...

Kolikšna je hitrost teme?

Zakaj so piloti kamikaze nosili čelade?

Če je res, da smo tu, da pomagamo drugim, kaj potem drugi počnejo tu?

Če nekdo z razdvojeno osebnostjo grozi s samomorom, ali je to hkrati tudi ugrabitev talca?

Zakaj pritisnemo močneje na daljinca, ko vemo, da so baterije skoraj prazne?

Zakaj Superman s prsnim košom prestreza naboje, a se skloni, ko vanj vržejo pištolo?

Če je danes zunaj temperatura 0° C in bo jutri dvakrat bolj mrzlo, kako mrzlo bo?

Ali poročeni ljudje res živijo dlje kot samski ali pa se samo zdi,da dlje traja?

Če črna skrinjica preživi vsako letalsko nesrečo, zakaj iz takšnega materiala ne izdelajo celotnega letala?

Zakaj je Miki Miška večja kakor njegov pes Pluto?

Ali enonoge račke plavajo v krogu?

Kako hitro moraš potovati, da dohajaš Sonce, da torej nikoli nisi v temi?

:)

Pomanjkanje spanja povezano s povečanim tveganjem za visok krvni tlak!

Raziskava v Journal of the American Heart Association je pokazala, da imate povišano verjetnost za razvoj hipertenzije, če ste srednjih let in dnevno spite manj kot pet ur. Spanec namreč omogoča, da se srce med urami spanja upočasni, tedaj tudi krvni tlak pade. Torej ljudje, ki spijo premalo, dvignejo 24 urno povprečje krvnega tlaka in srčne frekvence. Tako se kardiovaskularni sistem "resetira" in deluje na novi optimalni tlačni točki. Natančneje, naši baroreceptorji sprejemejo novi tlak kot operabilno točko, glede na katero nato prilagajajo nove tlačne vrednosti. Ljudje, ki spijo pet ali manj ur na noč imajo izrazito povečano tveganje za razvoj hipertenzije. Prav tako so iz primerjave skupine ljudi, ki spijo manj kot pet ur na dan, in skupine ljudi, ki spijo več kot sedem ali osem ur na dan, ugotovili, da imajo tisti, ki spijo manj kot pet ur na dan v povprečju višji indeks telesne mase ter so bolj nagnjeni k razvoju diabetesa in depresije in seveda pojavu dnevne zaspanosti. Pomanjkanje spanja zanimivo namreč dokazano povečuje apetit in vpliva na inzulinsko občutljivost.

Glavno sporočilo te objave je torej to, da je dober spanec nujno potreben za ohranitev zdravja. :)

Genetsko zdravljenje

Do razvoja genetskega zdravljenja je pripeljal razvoj tehnologije, vse boljše poznavanje človeškega genoma in novih metod, ki omogočajo vpliv na posamezne gene. Kljub temu pa še vedno ni zdravila, ki bi omogočalo trajno delovanje in bi omogočalo tkivno specifično izražanje tkivnega materiala. V idealn primeru bi morale tehnike v zvezi z aplikacijo gena omogočati dovolj veliko aplikacijo genetskega materiala, enostavno izdelavo v koncentrirani obliki, morale bi biti specifične za določen tip celice, povzročiti bi morale izražanje gena skozi daljši čas in ne bi smele biti toksične ali imunogene.

Kako dostaviti genetski material v celico. Ločimo virusne in nevirusne aplikativne sisteme. Virusni aplikativni sistemi so učinkovitejši, a po drugi strani so nevirusni aplikativni sistemi lažji in cenejši. Pomembna prednost virusnega aplikativnega sistema je dolgo delujoča ekspresija genov in manjša imunogenost. Pomembna slabost virusnega aplikativnega sistema pa je omejenost na celice, ki se delijo. Uporabaljajo se predvsem za eksperimentalno zdravljenje raka, za klinične študije pri dednih in pridobljenih boleznih, potencialno zdravljenje bolezni živčevja (Parkinsonova bolezen, rak možganov). Virusi aplikativni sistemi so lentivirusi, adenovirusi, virusi, pridruženi adenovirusom in virus herpes simpleksa-1.

Pa še nekaj nevirusnih aplikativnih sistemov. Med njimi so liposomi, gre za enoplastne ali večplastne kroglice iz različnih lipidov. V to kroglico inkapsulirajo genetski material, a možnost inkapsulacije je izredno majhna, sistem ni zelo zanesljiv, uporablja se za zdravljenje bolezni živčevja. Naslednji sistem je DNA - protein kompleks. To je izredno zanimiv kompleks, ker ponuja celično specifičnost za aplikacijo DNA, in sicer preko specifičnih receptorjev na tarčnih celicah. Naj omenim še nevirusno aplikacijo s pomočjo plazmida. Kot zadnji pa še aplikacija z delci, prevlečenimi z DNA.

Mehanizmi delovanja zdravil pri genetskem zdravljenju so naslednji; zamenjava gena, popravljanje gena, inaktivacija gena,ektopična sinteza terapevtskega proteina.

Pa naj omenim še prvo zdravilo za gensko zdravljenje, gre za Fomovirsen, protismerni oligonukleotid z 21 baznimi pari.

KoMetek 101

Če ohranjam vodnjak čist, bo vse čisto.

Pag 2010

Nekaj fotografij z letošnjega dopusta. ;)

KoMetek 100

Mar barvice, papir, črnilo

in klop in torbica vsak dan

in šilček,kotomer, šestilo,

mar je vse to bilo zaman?

Mar grenka sreča, sladki strup

pogledov, srečanj, skritih sanj,

objemov stiskov, drgetanj-

mar je vse to bil prazen up?

Mar luč, papir, jesen, zven rim,

samotne urice brez prič,

ko duh je bel svoboden ptič,

je tudi to bilo le dim?

Če cilj je le, iskati cilje,

in je cilj ciljev negotov,

čemu v človeku to nasilje;

v zavest buditi mrtvo snov?

JM

Stres

Rezultati študije, poimenovane po cesti Whitehall v Londonu, kjer je veliko državnih uradov, so bili šokantni. Uslužbenci z dna uradniške hierarhije, stari od 40 do 64 let, so imeli kar štirikrat višjo smrtnost kot uradniki z vrha hierarhije. Tudi ko so upoštevali vpliv dednih dejavnikov in škodljivih navad, kot je denimo kajenje, je bila smrtnost še vedno za približno dvakrat večja.

Obsežna angleška študija je pokazala, da je občutek ujetosti in nemoči, ko si uslužbenci ne morejo sami načrtovati in razporejati dela, ampak jim naloge in roke za njihovo izvedbo iz ure v uro spreminjajo in na novo postavljajo nadrejeni, pomembna oblika stresa, ki negativno vpliva na zdravje. Uradniki višje v hierarhiji so seveda tudi pod stresom, a imajo več nadzora nad situacijo, zato njihov stres ni tako nevaren kot pri nižjih uradnikih.

Zanimivo je, da veljajo podobne ugotovitve tudi za hollywoodske zvezde. Kanadski epidemiolog Donald Redelmeier je raziskoval hipotezo, da so z oskarjem nagrajeni igralci v povprečju boljšega zdravja kot njihovi kolegi, ki te prestižne nagrade niso dobili. Oskarjevci imajo večji nadzor nad svojo kariero, saj lažje pridejo do dobrih vlog in jim ni treba igrati v slabih filmih samo zato, da bi kaj zaslužili. Prav manjši stres naj bi se poznal pri zdravju igralcev, in to so pokazali tudi rezultati študije: z oskarjem nagrajeni igralci so v povprečju živeli štiri leta dlje kot njihovi kolegi, ki so bili za nagrade le nominirani ali so z oskarjevci igrali v istih filmih.

Opice pod stresom

Biolog Robert Sapolsky je konec sedemdesetih let v Afriki preučeval pavijane in ugotovil, da vlada v skupini opic, ki živijo skupaj, močna družbena hierarhija. Pavijani z dna družbene lestvice so se mu zdeli shirani in bolnega videza, zato je začel razmišljati, kako zelo stresno mora biti življenje na samem dnu opičje hierarhije. Odločil se je, da bo poskušal preveriti hipotezo, po kateri naj bi bil prav stres glavni vzrok za slabo zdravstveno stanje pavijanov najnižjega družbenega statusa.

Opicam je začel sistematično izvajati krvne teste in ugotovil, da je količina stresnih hormonov res sorazmerna statusu, ki ga v hierarhiji zaseda posamezna žival. Če je žival po položaju v vrhu pavijanske družbene lestvice, ima v krvi manj stresnih hormonov, kot če je pri dnu. Prav tako je pokazal, da imajo opice nižje v hierarhiji hitrejši srčni utrip in višji krvni tlak.

Nekoč je opazil, da sta opici z vrha in dna hierarhije hkrati povrgli mladiča. Spremljal je odraščanje obeh mladih pavijanov in ugotovil, da je "gosposki" otrok hitreje napredoval v razvoju in bil nasploh bolj uspešen. Opazil je tudi, da mati z dna socialne hierarhije ni pustila svoji hčerki, da bi se igrala s "princesko", ker opičje družbene norme v skupini, kot kaže, tega niso dopuščale, čeprav sta bila oba mladiča navdušena nad skupno igro.

Seveda pa ni nobene naravne nuje, da je družba, tako pri živalih kot pri ljudeh, strogo hierarhično urejena. Sapolsky je opisal žalostni dogodek, ko je zaradi okužbe s tuberkulozo v nekem trenutku pomrlo veliko samcev iz skupine, ki jo je opazoval. Bolezen je pokosila ravno najbolj tiranske in nasilne samce, tako da so ostali predvsem prijazni posamezniki, ki so odnose v skupini nato organizirali bolj prijateljsko in pravično. Na to novo obliko odnosov so se morali privaditi vsi, ki so se skupini pridružili kasneje in takšnega vedenja sprva niso bili vajeni. Sapolsky je bil prijetno presenečen, ko je s krvnimi meritvami pokazal, da se je v novi ureditvi vsem članom skupine zdravje izboljšalo, saj tudi tisti z nižjim statusom niso bili več pod hudim kroničnim stresom.

Obrambni mehanizem telesa

Izraz stres je iz tehnike v medicino nekaj let pred drugo svetovno vojno prenesel kanadski endokrinolog madžarskega rodu Hans Selye. Ugotovil je, da obstaja pri živalih in ljudeh stereotipni telesni odziv na dejanske ali potencialne poškodbe in bolezni. Ne glede na različne vzroke nevarnosti se telo odzove s sprožitvijo istega mehanizma, ki zaobjame ves organizem. Možgani v sodelovanju z nadledvično žlezo sprožijo proces izločanja hormonov, ki telo pripravi na nevarnost. Zelo poenostavljeno rečeno gre za povečanje koncentracije kortizola v krvi.

Stres predstavlja pomemben mehanizem za hiter odziv telesa na morebitne škodljive vplive iz okolja. V naravi je ključen za preživetje, saj ob zaznavi nevarnosti sproži odgovor, ki telo pripravi na beg ali boj. Ko gre za življenje, je treba vso energijo in pozornost usmeriti le v tistih nekaj trenutkov, ko se je treba izogniti smrtni nevarnosti. Da smo pri tem čim bolj učinkoviti, se začasno zmanjša intenzivnost procesov v telesu, ki se jim kratkoročno lahko odpovemo. Če bežimo pred medvedom, res ni pomembno, če se za nekaj trenutkov upočasni prebava in se kri raje usmeri v mišice. Prav tako se zmanjša delovanje imunskega sistema in drugih, dolgoročno sicer ključnih telesnih mehanizmov.

Stres je tako pomemben element preživetja in je za telo koristen. Težava nastane pri kroničnem stresu, ko smo neprestano in ne le začasno telesno v izrednem stanju. Takrat se začnejo kazati negativne plati stresa, saj telo ne izvaja dovolj tistih nalog, ki so dolgoročno ključne za preživetje. S poskusi na miših so pokazali, da se pod kroničnim stresom med drugim zmanjša sposobnost rasti nevronov v možganih, kar posledično pomeni slabši spomin. Prav tako se ljudem in opicam pod stresom začne nabirati maščevje na trebuhu, kar je bolj nevarno, kot če se nabira na drugih delih telesa, pokazali pa so tudi, da imajo opise pod stresom zožene arterije.

Vpliv stresa v otroštvu na kasnejše zdravje

Med drugo svetovno vojno so 70.000 finskih otrok začasno evakuirali v krušne družine na Švedskem in Danskem. Otroci, ki so ostali na Finskem, so bili podvrženi vsem grozotam vojne, vendar njihov stres ni bil stalen. Nasprotno pa so bili otroci, ki so jih zelo mlade ločili od družin, dolgo časa pod neprestanim stresom, kar je imelo zanje trajne posledice. V raziskavi, objavljeni leta 2009, so Finci ugotovili, da je med danes odraslimi osebami, ki so bile kot otroci evakuirane med letoma 1939 in 1944, približno dvakrat več smrti zaradi kardiovaskularnih bolezni kot med njihovimi rojaki, ki so ostali doma. Čeprav je od konca vojne minilo že več kot pol stoletja, je skupina, ki je bila v otroštvu pod kroničnim stresom, tudi bistveno bolj podvržena visokemu krvnemu tlaku, diabetesu tipa dve in klinični depresiji.

Danes vemo, da se stopnja tolerance na stres vzpostavi preko vpliva okolja v zgodnji mladosti. V raziskavi na podganah so ugotovili, da je nagnjenje k višji ravni kortizola v krvi pridobljeno pod vplivom okolja takoj po rojstvu. Mladiči podgan, ki so bile prvi teden življenja do svojih potomcev bolj skrbne in so jih bolj pogosto lizale, so imeli kasneje nižjo koncentracijo kortizola pri enakih zunanjih okoliščinah kot mladiči podgan, ki se za svoje potomstvo niso pretirano menile. Povedano preprosteje je bilo mladiče, ki v prvih tednih niso bili deležni dovolj velikega občutka varnosti, kasneje hitreje strah, saj je bil prag njihovega stresnega odziva nižji kot pri podganah z "lepšim otroštvom".

Če imajo živali ali ljudje smolo, da se rodijo v kriznih časih, ki so jih včasih predstavljale denimo suše in podobne naravne nevšečnosti, pri ljudeh pa predvsem vojne, bodo hitreje odreagirali na nevarnosti, kot bi v primeru mirnega in varnega otroštva. Naravi gre seveda predvsem za preživetje vrste in zato je pomembno, da so živali v obdobju nevarnosti v povprečju bolj boječe in pazljive. Seveda pa v obdobju miru in blagostanja to ni potrebno oziroma je celo škodljivo.

V sušnem obdobju so se morali naši davni predniki zelo potruditi, da so našli dovolj hrane za preživetje. Vse, kar jim je uspelo nabrati in uloviti, so morali skrbno izrabiti, saj je bilo do zadostne količine kalorij težko priti. Pri tem so bili fizično zelo aktivni, kar je pomenilo, da so zaradi potenja izgubili veliko soli, ki jo je bilo težko nadomestiti.

Danes okoliščine kroničnega stresa nikakor niso podobne razmeram, kakršnim se je moralo telo v naravi prilagoditi, ko je bilo pod stresom denimo zaradi dolgotrajne suše. Pri iskanju hrane nam ni treba več tekati po gozdovih in travnikih, prav tako nimamo težav s premalo kalorično hrano in pomanjkanjem soli. Telesni mehanizmi, ki jih sproži stres, so bili v naravnem okolju ključnega pomena za preživetje biološke vrste, v današnjih razmerah pa so eden izmed najpomembnejših vzrokov za zdravstvene težave ljudi.

Istra

Vikend je minil med uživanjem na plaži v Červarju in nato potepanju po Umagu in Piranu. Nekaj fotografij za pokušino...

Lp

KoMetek 065

Večina ljudi bi uspela v majhnih stvareh, če jih ne bi ovirale velike ambicije!

Adrenalinski vikend II

Letos zopet na starem kraju, namreč sever Primorske in del Gorenjske, in zopet v sklopu ponudbe aktivnosti, ki jih ponuja agencija Top Extreme, bombastično! :) S fantom Mitjo sva v petek popoldne krenila proti Novi Gorici, kjer se je imel v soboto zgoditi bungee na Solkanu, moj drugi skok. Mimo Nove Gorice sva se še nekaj kilometrov peljala do kampa v Kanalu ob Soči, kjer sva preživela prvo noč. Soča na dosegu pogleda, večerja na odeji, glasba iz koncerta dueta Slon in Sadež v bližini (povsem naključno), zvezde na nebu... kaj bi še hotela lepšega. Zjutraj je sledila pot nazaj v Novo Gorico, kjer sva spremljala postavljanje opreme za bungee, nato priprave in skok. Bilo je nepozabno kot pred letom dni. Še povsem prežeta z adrenalinom sva se nato odpravila v smeri proti Bovcu, pravzaprav nisva natančno vedela, kje in kako bova prespala naslednjo noč, zato sva vmes poiskala primeren travnik (Peugeot zna biti tudi "terenc", če je treba) za kosilo, zdel se nama je primeren tudi za postavitev šotora, a so naju kmalu pregnale majhne rdeče "golazni", mravlje. Načrtovala sva kampiranje nekje na prostem in ker v tem primeru ne bi imela vode v bližini, sva se ohladila kar v Soči, pičlih 13°C.... da ne opisujem občutkov, ko te ledeno mrzla voda zalije do vratu. Ampak vseeno, vsaj vroče nama ni bilo več do večera. Ustavljala sva se še v krajih ob poti, natočila vodo iz Boke v cisterne :), zvečer pa našla fenomenalen prostor za kampiranje pod Kaninom, daleč stran od glavne prometnice, ob makadamski potki sredi pašnikov in gozda, z veličastnim razgledom s terase improviziranega kampa na gore v vseh smereh... prelepo! Zjutraj pa pot nazaj do Bovca, na canyoning ali soteskanje po Sušcu. V Top Extreme centru sva dobila vso potrebno opremo, čelade in neoprensko obleko, kajti drugače človek zmrzne v teh mrzlih kanjonih. Nato še moram reči naporna pot do točke, kjer se soteskanje prične, pot je namreč vodila ob strmih stenah, kjer si imel včasih občutek, da navpično plezaš ob jekleni vrvi, skratka pobralo nama je kar precej moči. In nato končno tolmun, od koder sva začela spust z vodičem. Najprej nekaj preprostih kamnitih tobogančkov, nekaj atraktivnih skokov s skal v tolmune, malo plavanja pod previsne stene, spust po slapu v jamo... noro!!! Dvourno pustolovščino pa smo zaključili s spustom po sedem metrov visokem slapu, najprej s privezom spust do pričetka slapa, nato pa je vodič spustil vrv in sledil je prosti pad po po slapu v tolmun. Nimam besed, to bo treba še ponoviti! Sledila je pot proti domu, še prej pa okusen kebab v Bovcu, da sva sploh lahko razmišljala o poti domov in nato vzpon čez prelaz Vršič nazaj v domače kraje. Fotografije in spomini pa je tisto, kar sva ukradla tem prelepim koncem Slovenije.

Nagrajevanje zavira inovativnost?!

Raziskovale Harry Harlow je sredi prejšnjega stoletja na University of Wisconsin prišel do pomembnega spoznanja, ki odkriva naravo motivacije. Kot poskus je pripravil tale set-up: Opicam je razdelil mehanske igrače, ki jih je bilo potrebno nekako sestaviti. Opice, ki za svoje delo niso bile nagrajene s sladkarijami, so pri tem postajale vedno uspešnejše, hitrejše in spretnejše. Nasprotno pa je veljalo za opice, ki so bile nagrajene s sladkarijami. Torej je nenagrajene opice gnala neka druga, močnejša oblika motivacije, ki ni izvirala iz bioloških in družbenih potreb, torej niso delovale po principu korenčke in palice. Žal pa Harry ni nadaljeval z raziskovanjem te oblike motivacije. Nato so kasneje opravili drugi poskus, tokrat s študenti. Študentje so tri dni zapored reševali nalogo sestavljanje kocke iz manjših koščkov. Drug za drugim so vstopali v sobo in nalogo reševali pod vodstvom mentorja, nakar se je po določenem času ta mentor opravičil in za natanko osem minut zapustil sobo. Dejansko je teh osem minut skrbno opazoval študente iz sosednje sobe in ugotovil, da so se v povprečju še štiri minute ukvarjali z nalogo, nato pa so jih premamile revije na mizi. Naslednji dan je polovici študentov obljubil denarno nagrado za pravilno rešeno nalogo, drugi kontrolni polovici pa nagrade ni omenjal. Izkazalo se je, da je prva skupina v času osmih minut, ko mentorja ni bilo v sobi, več časa posvetila reševanju naloge. Tretji dan pa je prvi skupini rekel, da je žal zmanjkalo denarja in da nagrade ne bo, drugi skupini pa zopet ni omenjal denarja. In prav zadnji dan se je med skupinama pokazala največja razlika. Prvi skupini je motivacija močno padla, drugi skupini pa se je celo za malenkost povečala. Ponujena nagrada torej le kratkotrajno poveča motiviranost, njen učinek hitro slabi, dolgoročno pa celo zniža motiviranost, če te nagrade več ni.

Ločimo namreč dve vrsti motivacije. Prva je skrb za preživetje oziroma zadostitev osnovnih potreb, kot sta hrana in pijača. To je t.i. motivacija 1.0. Druga pa je tista, ki je pogojena z nagradami in kaznijo, to je motivacija 2.0. Motivacija 2.0. žal ni prava oblika motivacije za spodbujanje inovativnosti. Danes namreč ločimo algoritmične oblike dela, torej delo, ki je rutinsko in od nas ne zahteva inovativnosti. Druga oblika dela pa je hevristično delo, ki zahteva presežek nad rutino. Motivacija 2.0. povečuje produktivnost pri algoritmični obliki dela, na hevrističen tip dela pa nima tega učinka. Tretja oblika motivacije pa je motivacija 3.0., katere gonilna sila je naša želja po raziskovanju, iskanju novega in učenju. Ta tretja oblika motivacije je izredno občutljiva, pomembno je, da ljudje niso obremenjeni z zadovoljevanjem svojih bolj temeljnih potreb. Motivacija 3.0. izvira iz notranje želje posameznika. Strah pred kaznijo in veselje nad potencialno nagrado, kar je bistveno za motivacijo 2.0.,učinkujeta na naše možgane tako, da omejita našo pozornost na to, kar je koristno. Žal pa motivacija 2.0. zavira inovativnost, ker pritisk obljubljene nagrade in kazni utiša šibke porajajoče se nove povezave, ki so bistvo inovativnosti.

Nikonov nagradni natečaj

Oglasi, ki sem jih ustvarila v Nikonovem nagradnem natečaju. Če želite lahko oddate tudi glas na spodnjih povezavah.

http://jazsem.nikonsvet.si/gallery/47/item/11763/ocaran.html

http://jazsem.nikonsvet.si/gallery/47/item/11731/pomlad.htm

http://jazsem.nikonsvet.si/gallery/47/item/11714/srce.html

:)

Temporalni artritis

"Highlight" še zadnjega seminarja v tem letniku, tokrat na temo temporalnega artritisa. Upam, da bo v drugi polovici junija blog zapoljnjen z bolj adrenalinskimi članki in predvsem z več foto materiala. Temporalni artritis je torej vnetna bolezen velikih in srednje velikih arterij glave. Gre za obliko vaskulitisa.Termin vaskulitis se nanaša na heterogeno skupino nepravilnosti, glavna karakteristika pa je inflamatorna destrukcija krvnih žil.Temporalni artritis je termin, ki ga uporabljamo takrat, ko tovrstno vnetje prizadane temporalno arterijo. Bolezen pogosteje pizadene ženske, in sicer v razmerju 3.1.Povprečna starost pričetka bolezni je nekje pri starosti 70 let, redka pa je pri mlajših od petdeset let. Simptomi so: vročina, glavobol, občutljivost lobanje, bolečina v čeljusti pri žvečenju, bolečina v jeziku pri žvečenju in nekroza, zamegljen vid, akutna slepota, dvojni vid, tinitus oziroma zvenjenje v ušesu. Vnetje namreč lahko prizadane tudi arterijsko oskrbo očesa, v 76% primerov je vpletena a. ophtalmica, kar povzroči anteriorno ishemično optično nevropatijo. Gre za stanje izgube vida zaradi poškodbe optičnega živca.Lahko pride tudi do izgube vida v obeh očesih in to je nujno medicinsko stanje.

Laboratorijski testi, ki se lahko opravijo, so raven sedimentacije eritrocitov, to je namreč marker vnetja. In sicer takrat raven sedimentacije eritrocitov naraste nad 60 mm/uro, normalna vrednost je od 10-40 mm/uro. Ampak rezultati tega laboratorijskega testa so lako normalni v 20% primerov. Drugi test je test odkrivanja C reaktivnega proteina, ki je prav tako marker vnetja. Prav tako je lahko povišana raven krvnih ploščic. Sicer pa nam tudi tipanje glave razkrije šibak pulz v temporalni arteriji, pogosto čutimo tudi slaboten pulz po telesu.Zlati standard za diagnozo temporalnega artritisa je biopsija. Gre za odstranitev majhnega predela žile in nato sledi mikroskopski pregled, kjer iščemo vnetne celice, ki so infiltrirale tkivo. Ker je pomembno, da z biopsijo zajamemo prizadeti del žile, moramo zajeti vsaj 1,5-3 cm tkiva, v tem primeru so rezultati 85-90% zanesljivi. Negativni rezultat biopsije torej ne pomeni nujno tudi dejansko negativne diagnoze.Lahko opravimo tudi ultrazvočno preiskavo.

Vzroki te bolezni niso povsem razjasnjeni. Najpogosteje je to polymylagia rheumatica, ki je prav tako povezana z motnjami v preskrbi s krvjo. Gre za stanje , ki povzroča bolečine v ramenih in bokih.

Sicer pa dovolj o tej temi, nekako me ni navdušila :).

Medical Physiology

Nadvse zanimiv zakon, ki ga v literaturi z zgornjim naslovom navaja Walter F. Boron pravi takole:

According to Martini"s law, each 15 m of depth has the effects of drinking an additional martini!

Tega vprašanja na izpitu zagotovo ne bo =D.

Endokrina funkcija nadledvične žleze

Najprej na kratko o zgradbi nadledvične žleze. Sestoji iz skorje (korteks) in sredice (medulla).Skorja je sestavljena iz treh con, in sicer zona glomerulosa, zona fasciculata in zona reticularis. Glomerulozna cona proizvaja glavni mineralokortikoid (retencija oziroma zadrževanje vode in soli) aldosteron, fascikulatna in retikularna cona pa proizvajata glavni glukokortikoid (zviševanje ravni glukoze v krvi) kortizol. Sredica ali medulla vsebuje kromafinske celice, kjer nastajata in se shranjujeta noradrenalin in adrenalin (noradrenalin je sintezni prekurzor adrenalina. Zgradbo prikazuje slika.

Steroidne hormone (nastajajo iz holesterola), v splošnem razdelimo na mineralokortikoide, glukokortikoide in spolne steroide.Kortizol je glavni glukokortikoid, ki zvišuje raven glukoze v sistemski cirkulaciji. Da lahko nadaljujemo diskusijo, je potrebno ponati biosintetske poti steroidov, kar prikazuje zgornja slika. Osnova za sintezo vseh steroidnih hormonov je holesterol. Nadledvična žleza ima dva vira holesterola, in sicer ga lahko direktno sintetizira iz acetil-koencima A ali pa ga privzema iz cirkulacije v preko LDL receptorjev, torej privzema LDL lipoprotein, ki vsebujejo med drugim tudi holesterol. Slednji način je pomembnejši. Sintezna pot kortizola (in tudi aldosterona) se prične v mitohondrijih adrenalnih celic, torej celic nadledvične žleze. Encim 20,22 dezmolaza najprej iz holesterola sintetizira prekurzor vseh steroidnih hormonov, to je pregnenolon. In to je tudi omejujoči korak v sintezi vseh steroidnih hormonov.Po zgornji shemi nato sledi horizontalna pretvorba z encimi 3beta hidriksisteroidna dehidrogenaza, 21 alfa hidroksilaza, 11 beta hidroksilaza v kortikosteron in nato vertikalna pretvorba s pomočjo 17 alfa hidroksilaze v kortizol. Seveda je že v samem začetku možna pretvorba pregnenolona s 17 alfa hidroksilazo v hidroksipregnenolone in nato po horizontalni encimski poti do kortizola. 17 alfa hidroksilaza ni prisotna v glomerulozni coni, torej tam ne more potekati sinteza kortizola. Fascikulatna in retikularna cona pa nasprotno lahko sintetizirata tudi nadaljnje sintetske produkte, to so androgeni. S pomočjo encima 17,20 dezmolaza nastaneta dihidroepiandrosterone in androstenedion, ter končni produkt testosteron. Torej, kortizol se nato sprosti iz nadledvične žleze in se v plazmi veže kortikosteroidni vezavni globulin, nekaj pa se ga transportira tudi vezanega na albumin. Ko kortizol prispe do tarčnega tkiva, vstopi v celico, se veže na glukokortikoidni receptor in se nato skupaj z receptorjem pomakne v jedro celice, kjer nato poteče modifikacija izražanja genov. V jetrih pospeši glukoneogenezo, v mišicah povzroči razgradnjo proteinov, aminokisline so nato dostopne hepatocitom za glukoneogenezo, v maščobnem tkivu mobilizira maščobne kisline. Kortizol poveča število krožečih nevtrofilcev v obtoku, a zmanjša celokupno število limfocitov v krvi, zaradi retikuloendotelijske "zaplembe".Zmanjšajo tudi možnost osteoblastov za sintezo nove kosti in imajo torej zaviralni vpliv na rast.

Kako poteka nadzor izločanja kortizola? Različni faktorji vplivajo na paraventrikularno jedro hipotalamusa, da torej to začne izločati kortikotropin-sproščujoči hormon, in sicer stres (emocionalni, fizični, biokemični) in tudi dnevno-nočni ritem. Ta hormon se nato veže na receptor na adenohipofizi, in stimulira nastanek in sekrecijo kortikotropina (adrenokortitropni hormon). Vazopresin ki ga proizvaja hipotalamus, ima po vezavi na receptorje na adenohipofizi prav tako učinek, na povečano izločanje adrenokortikotropnega hormona. Adrenokortikotropni hormon, ki torej nastane v adenohipofizi je posledica posttranslacijske modifikacije proopiomelanokortina, mimogrede.

Nato adrenokortikotropni hormon doeseže nadledvično žlezo, kjer se na vseh treh conah korteksa nahajaja melanokortinski 2-receptor. Torej, samo v zoni fasciculati in zoni retikularis se nahaja encim 17 alfa hidroksilaza, torej samo tam lahko poteče sinteza kortizola. In sicer adrenokortikotropni hormon poveča aktivnost HMG CoA reduktaze, ki je encim v sintezi holesterola, hkrati poveča tudi privzem holesterola z rekruitacijo LDL receptorjev in končno poveča tudi aktivnost encima 20, 22 dezmolaze.

Ko je kortizol rnkrat v obtoku je to negativni feedback za hipotalamus in hpofizo, da prenehata z izločanjem sproščujočih oziroma stimulirajočih hormonov. V hipofizi se kortizol veže na jedrni receptor in prepreči sintezo receptorjev za hipotalamični kortikotropin sproščujoči hormon, hkrati pa zavira sintezo adrenokortikotropnega hormona oziroma kortikotropina. kortizol ima tudi negativni feedback na hipotalamus,kjer zavre sintezo kortikotropin sproščujočega hormona. Kot že omenjeno ima na izločanje adrenokortikotropnega hormona vpliv tudi cirkadiadni ritemm torej dnevno nočni ritem. In sicer suprahiazmatično jedro v hipotalamusu zaznava dnevno nočne spremembe in v skaldu s tem izloča svoj kortikotropin sproščujoči hormon. Največja raven njegovega izločanja je zjutraj in nato preko dneva pade.

Naslednji produkt nadledvične žleze je aldosteron. Glede na zgornjo skico sintezne poti, lahko predvidimo horizontalne in vertikalne sintetske poti, skratka encim aldosteron sintaza se nahaja samo v zoni glomerulosi, torej samo tam poteka sinteza aldosterona. Kaj je stimul za sintezo aldosterona? Seveda najprej pomislimo na adrenokortikotropni hormon, a ima v tem primeru le manjši stimulatorni vpliv. Večji vpliv imata plazemska koncentracija kalijevih ionov in prisotnost angiotenzina II. Slednja dva stimulusa sta močnejša. Ko je aldosteron enkrat v obtoku se v distalnih tubularnih epitelijskih celicah veže na dva receptorja. In sicer glukokortikoidni in mineralokortikoidni receptor, seveda ima dosti večjo afiniteto za mineralokortikoidni receptor. A zanimivo je,da je ima isto afiniteto za mineralokortikoidni receptor tudi kortizol.Kako torej preprečiti,da bi visoke ravni kortizola v krvi imele mineralokortikoidni efekt. Preprosto, v teh ledvičnih celicah se nahaja 11-hidroksisteroidna dehidrogenaza, ki kortizol pretvori v neaktiven kortizon. Skratka, aldosteron poveča nastajanja Na/K črpalk v teh tubularnih celicah, hkrati tudi poveča ekspresijo natrijevih apikalnih kanalčkov in Na/K/Cl kotransporterjev, torej poveča reabsorbcijo natrijevih ionov, hkrati sekrecijo kalijevih ionov.Z reabsorbcijo natrija temu pasivno sledi tudi voda, torej se poveča plazemski volumen.

Vrnimo se korak nazaj. Stimulus za izločanje aldosterona je tudi angotenzin II. Vzročni odnos? Pomebno je poznati jukstaglomerulni aparat v distalnem ledvičnem tubulu. In sicer sestoji iz jukstaglomerulnih celic, ki so pravzaprav del aferentne arteriole, in iz celic macule dense, ki so del distalnega tubula. Pomembne so jikstaglomerulne celice, kajti te izločajo renin. Kaj stimulira izločanje renina? Prvi stimulus je posredoban preko baroreceptorskega refleksa. Ko baroreceptorji zaznajo znižan krvi tlak, preko simpatikusa stimulirajo izločanje renina v teh celicah. Drugo kot drugo pa tudi same jukstaglomerulne celice v aferentni arterioli zaznajo znižan krvni tlak, zaradi šibkejšega raztega stene žile. Torej jukstaglomerulne ccelice izločijo renin. Renin vpliva na pretvorbo angiotenzinogena v angitenzin 1, ta pa se nato pretvori v angitenzin 2, ki vpliva na izločanje aldosterona in povzroči vse prej omenjene učinke, hkrati pa je tudi sam močan vazokonstriktor.

Naslednji stimulus za izločanje aldosterona so tudi visoke koncentracije kalievih ionov, kajti aldosteron preko delovanj Na/K črpalke poveča ekskrecijo kalija iz telesa.

Nadledvična sredica pa kot že omenjeno vsebuje kromafine celice, ki so pravzaprav modificirani postganglijski nevroni simpatičnega živčnega sistema. Preganglijski nevroni pa so splanhični simpatikusa, ki izločajo acetilholin. Acetilholin depolarizira kromafine celice, to odpe napetostno odvisne kalcijeve kanalčke, kalcijevi ioni pa povzročijo eksocitozo veziklov z adrenalinom. Sinteza adrenalina adrenokortikotropina na melanokortinski 2- receptor na nadledvični žlezi, hkrati pa sintezo stimulira prehos kortizola preko sredice, namreč preko portalnega pretoka. Sproščanje pa nato stimulirajo splanhični preganglijski nevroni po zgornjem mehanizmu. Adrenalin se nato veže na alfa in beta adrenergične receptorje v različnih tkivih po telesu in sproži vrsto učinkov, v stresni situaciji je na primer pomembna vezava na beta adrenergične receptorje v jetrih, kje je posledica glikogenoliza, kar poviša raven glukoze v krvi.

Toliko o adrenalni fiziologiji. :)

"Foto cvetke"

Endokrina regulacija rasti

Tokrat fiziološko poglavje, ki zadeva endokrino kontroliranje rasti. Preden se posvetim temi,najprej opredlitev razlike med dvema pomembnima pojmoma, in sicer hiperplazija in hipertrofija. Prvi pojem označuje povečanje števila celic, drugi pa povečanje velikosti že obstoječih celic.

Hormon, povezan z rastjo, se imenuje rastni hormon ali somatotropin.Sintetizirajo ga somatotropne celice anterione hipofize. In sicer te celice sintetizirajo dva tipa rastnega hormona, prvega z atomsko maso 22 kDa, ki je pogostejši, in drugega z atomsko maso 20nkDa. Ta prehormona vstopita v endoplazemski retikulum, kjer poteče modifikacija v smislu izrezovanja amonokislin, nato pa kot prohormona vstopita v Golgijev aparat, od koder se sprostita kot končni rastni hormon. Nekateri drugi hormoni dosegajo izredno homologijo z rastnim hormonom, naj omenim placentalno različico rastnega hormona, humani horionski somatomamotropin 1 in 2 ter prolaktin.

Kako poteka časovna premica izločanja rastnega hormona? Višek izločanja rastnega hormona je v pvih nekaj urah spanja. Pomembno je poudariti, da izločanje ne zavisi od dnevno-nočnega menjavanja svetlobe in teme, ampak zavisi zgolj od ritma spanja in budnosti.

V nadaljevanju nekaj o hierarhičnem nadzoru izločanja rastnega hormona. Prvi faktor, ki inducira izločanje rastnega hormona je somatotropin sproščujoči hormon iz hipotalamusa.Nevrosekretorne celice iz arkuatnega jedra v hipotalamusu sproščajo somatotropin sproščujoči hormon iz 43 aminokislin, ki nato vstopi v hipotalamično-hipofizialni portalni krvni obtok in nato ta hormon vpliva na somatotropne celice v anteriorni hipofizi po naslednjem principu. Veže se na G-proteinski receptor na somatotrpni celični membrani in tako stimulira membransko vezano adenilat ciklazo, ki sproži sintezo aAMP, ki aktivira poteinsko kinazo A, ki povzroči odprtje kalcijevih kanalčkov in vstop kalcijevih ionov v celico, kar vodi v eksocitozo veziklov z rastnim hormonom. Poleg tega se z genetsko modifikacijo istočasno pospeši nastajanje rastnega hormona. V spodnji shemi je somatotropin sproščujoči hormon označen z GHRH. Nasprotno pa imamo na drugi strani inhibitorni učinek somatostatina iz hipotalamusa, in sicer tokrat iz periventrikulane regije hipotalamusa. Ko somatostatin doseže somatotropno celico se veže na svoj receptor, ki je v bistvu pav tako G-protein, tokrat pa somatostatin s svojo vezavo povzroči inhibicijo adenilat ciklaze, torej ni vstopa kalcijevih ionov v celico in ni vseh prej naštetih učinkov. Somatostatin ima toej na spodji shemi oznako -, kar pomeni inhibitorni efekt.

Zgodbo nadaljujemo po tem, ko se rastni hormon sprosti iz anteriorne hipofize v cirkulacijo. Rastni hormon vpliva na tarčno tkivo, od koder se nato sprosti insulinu podoben rastni faktor - IGF (Inslin Like Growth Factor), in sicer obstajata dve različi, IGF 1 in IGF 2. Predvsem IGF 1 je pomemben, saj na njegovo koncentracijo izredno vpliva RS (rastni hormon), veliko bolj kakor na koncentracijo IGF 2. IGF 1 ima direkten in indirekten efekt na inhibicijo izločanja rastnega hormona iz hipofize. Direktno učinkuje na anteriorno hipofizo, in sicer na somatotropne celice, ampak ne po istem mehanizmu kakor somatostatin, vejretno deluje preko receptorja, ki je sklopljen s tirozinsko kinazo. Indiektni inhibitorni feedback pa je dosežen nekoliko višje na hierarhični lestvici, in sicer z inhibicijo izločanja somatotropin sproščujočega hormona iz hipotalamusa, hkrati pa poveča izločanje somatostatina iz periventrikularnega območja hipotalamusa.

Zgodbo nadaljujmo v teesni sirkulaciji, ko je rastni hormon že v obtoku in se nato veže na tarčne celice, preko receptorja, ki je sklopljen s tirozinsko kinazo. Sledijo takojšnji oziroma akutni učinki RS na organizem. In sicer stimulira razgradnjo maščob (lipolizo) v maščobnem tkivu, inhibira privzem glukoze v mišice in pospeši glukoneogenezo v hepatocitih. Ti efekti so v bistvu nasprotni učinkom inzulina, zatorej RS antiinzulinski oziroma diabetoogenični učinek. Dolgoročni efekti izločanja RS pa so posredovani preko IGF 1, ki ga alternativno imenujemo tudi somatomedin. Veliko večino IGF 1 producirajo hepatociti v jetrih. IGF 1 se veže na plazemske beljakovine in vpliva na razvoj mišično-skeletnega sistema.

To je bil kratek vpogled v endokrino regulacijo rasti. Seveda k rasti prisspevajo še drugi hormoni, to so ščitnični hormon, spolni hormoni in inzulin. Glukokortikoidi iz nadledviče skorje pa imajo inhibitorni učinek na rast.