KoMetek 064

1.Take your life in your own hands and what happens?A terrible thing: no one to blame.
2.You must learn from the mistakes of others. You can't possibly live long enough to make them all yourself.
3.Nothing great was ever achieved without enthusiasm.
4.Love is not only something you feel. It is something you do.
5.What we see depends mainly on what we look for.

Nekaj najljubših iz dnevnih mailov...

Fenobarbiton

Da ne bo farmakologija postavljena v senco fiziologije, čeprav je fiziologija osnova za razumevanje farmakologije, tokrat nekaj o mehanizmih delovanja fenobarbitona.

Fenobarbiton je sedativ, ki ga uporabljamo za zdravljenje nespečnosti in epilepsije.Do leta 1912 so kot glavno antiepileptično zdravilo uporabljali natrijev bromid, tega leta pa je zdravnik Alfred Hauptmann predpisal to zdravilo epileptiku izključno za pomiritev in tako odrkril njegov antiokonvulzivni učinek. Bromid, ki so ga uporabljali do takrat, je imel veliko stranskih učinkov. V letih, ki so sledila, so nacisti pričeli uporabljati fenobarbiton kot ubijalsko orožje za ubijanje otrok, rojenih z nepravilnostmi, in odraslih z različnimi deformacijami. Danes je fenobarbiton dostopen v obliki kapsul, tablet in sirupa, ampak se njegova uporaba v razvitih državah opušča, ker ima močan sedativni učinek. Zdravilo je poceni in s širokim spektrom antikolvuzivnega delovanja, zato se precej uporablja v razvijajjočih državah.

Epilepsija:
Glede na to, da je fenobarbiton antiepileptik, najprej nekaj na kratko o epilepsiji. Epilepsija (gr. epilepsis-napad) je bolezen, pri kateri zaradi nepravilnega delovanja prenašalcev pride do neskladja zaviralnih in spodbujevalnih vplivov.Pri otroku je šibkejša zaviralna stran, zato so napadi toliko pogostejši. Epileptični napad je reakcija na nenormalno razelekrtritev v možganih Imenuje se tudi božjastni napad. Kaj natančno se zgodi med napadom, je odvisno od tega, kateri del možganov prizadene razelektritev. Do razelektritve lahko pride v zelo majhnem predelu možganov, takrat človek občuti le čuden vonj ali okus. Razelektritev pa lahko prizadene tudi mnogo večje predele, takrat povzroči konvulzije-mišične trzaje in spazme po vsem telesu. Bolnik ima lahko tudi kratke napade spremenjene zavesti. . Poznamo dve osnovni skupini napadov:

generalizirane (s popolno motnjo zavesti) in
parcialne (brez motnje ali z delno motnjo zavesti)

Epilepsija lahko nastane kot posledica okvare možganskega tkiva zaradi nepravilnega razvoja možganov ali zaradi vnetij možganovine, poškodbe možganovine (ob porodu, v prometni nesreči), možganske kapi, zastrupitve oziroma čezmernega pitja alkohola ali jemanja drog (ali obojega hkrati), tumorjev. Epilepsijo lahko sprožijo tudi dolgotrajno preprečevanje spanja, hipoglikemija, daljši ali močnejši telesni napor, nezadostna preskrba možganov s kisikom. Za nastanek epilepsije naj bi bila pomembna tudi dednost.

Farmakodinamična skupina:
Spada med barbiturateJe najširše uporabljen antikonvulziv (zdravila proti krčem) in tudi najstarejši še vedno dostopen. Njegovo delovanje je dolgotrajno. Je neselektivni depresor centralnega živčnega sistema in antiepileptik z antikonvulzivnim učinkom. Povzroča tudi zaspanost, sedacijo in hipnozo, zmanjšuje nemir, nervoznost. Zaradi zaviranja motorične aktivnosti lahko nastopi tudi respiratorna ali kardiovaskularna odpoved.

Anksiolitična in hipnotična zdravila delimo v pet tipov:
- benzodiazepini
- antagonisti serotoninskih (5-HT1A) receptorjev
- barbiturati
- antagonisti beta-adrenergičnih receptorjev
- drugi

Mehanizem delovanja:
Osnovni mehanizem delovanja barbituratov je njihova afiniteta do GABAA receptorjev. Omenjeni receptor je od liganda odvisen ionski kanal sestavljen iz petih podenot, glavne so alfa, beta in gama, vse se pojavljajo v treh ali več izoformah.Sklepamo lahko, da je ogromno možnih kombinacij, a v odraslih možganih prevladujejo tri.In sicer alfa1beta2gama2, alfa2beta3gama2 in alfa3beta3gama2. Barbiturati se vežejo na alfa podenoto receptorja, ki ni vezavno mesto za nevrotransmiter GABA, prav tako to ni isto vezavno mesto kakor za benzodiazepine.GABA je glavni inhibitorni nevrotransmiter centralnega živčnega sistema, na receptorju povzroči odprtje kloridnih kanalčkov in hiperpolarizacijo postsinaptične celice. Torej, po vezavi barbiturat alosterično poveča afiniteto GABA receptorja za nevrotransmiter. Drugi učinek pa je blokada AMPA receptorjev, t.j. podtip glutamatnih receptorjev. Glutamat je glavni ekscitatorni nevrotransmiter v centralnem živčevju. Iz kombinacije teh dveh učinkov torej izvira depresorski efekt na živčevje. Razlika med barbiturati in benzodiazepini je v tem, da barbiturati producirajo njihov farmakološki efekt z daljšanjem odprtja kloridnih ionskih kanalčkov na receptorju, benzodiazepini pa povečajo frekvenco odpiranja kanalčkov, iz tega tudi izvira dejstvo, da so barbiturati nevrnejši v primeru predoziranja kakor pa benzodiazepini. Je induktor hepatičnih encimov. Z mnogimi zdravili deluje interaktivno, kar pomeni, da zmanjšuje njihovo koncentracijo, zato moramo ta zdravila dovajati v večjih količinah.Pa še slikca za lažjo predstavo GABA recptorja.

Neželeni učinki:
Razdražljivost in hiperaktivnost pri otrocih, depresija, sedacija, zmanjšana koncentracija.
(Fiziološki mehanizem, po katerem fenobarbiton deluje anksiolitično na otroke in sedativno na odrasle, ni raziskan)

Terapevtski učinki :
Antikonvulzivni učinek, sedacija, pomiritev.

KoMetek 063

Ljubezen je drugo sonce!

(Ježek)

Kako deluje naš spomin?

Eric Kandel je ameriški psihiater in raziskovalec, dobitnik Nobelove nagrade za medicino leta 2000. Po rodu Avstrijec, ki je v otroštvu skupaj s starši zaradi nacističnega pregona moral zbežati v Ameriko, tu pa so starši znova odprli svojo trgovino, Eric pa se je navdušil nad psihiatrijo in se iz študija zgodovine prepisal na študij medicine.

In kaj je postalo glavno področje njegovega raziskovanja? Njegovo začetno navdušenje nad možgani in psihoanalizo je nekoliko usmeril njegov mentor, po nasvetu katerega se je nato usmeril na delovanje posamezne možganske celice in reučeval spomin na molekularni ravni. Človeški možgani imajo več sto milijard nevronov, na primer možgani morskega zajčka pa le dvajset tisoč. Torej je najprej pričel z preučevanjem nevronskih povezav pri morskih zajčkih. Opazoval je skupino njihovih nevronov in npr. ugotovil, da se sčasoma zajčki lahko naučijo, če jih zaporedoma dražimo z nekim dražljajem, da ta dražljaj ni nevaren in takrat se žival ne odziva več refleksno. Če pa je dražljaju nenadoma sledil še šibek elektrošok, se je žival priučila, da je dražljaj morda lahko nevaren in zopet vzpostavila refleksni odziv. Na takšnem mehanozmu je lahko opazoval molekularno osnovo pridobivanja spomina. Ugotovil je tudi, da tudi pri morskih zajčkih obstaja koncept dolgotrajnega in kratkotrajnega spomina. Potrebno je le ponavljati oziroma utrjevati neko veščino ali informacijo, da ta preide v dolgotrajni spomin. Ugotovil je tudi, da pride pri kratkotrajnem spominu le do funkcionalnih sprememb na sinapsah (nevronskih povezavah), pri dolgotrajni povezavah pa se vzpostavijo povsem nove sinapse. Torej se nam pri učenju fizično spreminjajo anatomske povezave med nevroni, ko se nekaj naučimo, se neka nova povezava vzpostavi in tako ostane zadeva zapisana v naših možganih.Če si poenostavljeno predstavljamo sinapso oziroma povezavo dveh živčnih celic kot mejni prehod med državama, tvorjenje kratkotrajnega spomina v tej analogiji pomeni, da država na obstoječi mejni prehod pošlje več policistov, s čimer doseže, da je pretok ljudi čez prehod hitrejši. Dolgotrajni spomin pa se tvori takrat, ko država odpre nove mejne prehode, s čimer spremeni samo strukturo meddržavnih cestnih povezav. Ključno vprašanje pri tem je, kako se ti mehanizmi pošiljanja policijskih okrepitev na mejne prehode in odpiranje povsem novih prehodov odvijajo na molekularni ravni v živi celici. Ugotovili so, da je tu pomemben mehanizem vklapljanja in izklapljanja določenih genov, torej so kratkotrajne oziroma dolgotrajne povezave odvisne od tega, kateri proteini se v celici sintetizirajo. Kandel je pokazal, da se morajo pri tvorbi dolgotrajnega spomina aktivirati tudi nekateri geni v celičnem jedru, ki sprožijo tvorjenje proteinov, s pomočjo katerih celica ustvarja nove sinapse. Ko se neki dražljaj ponavlja, to povzroči, da mora biti, vsaj v naši analogiji, okrepljeno število policistov dlje časa na mejah. To v državni upravi oziroma celičnem jedru zaznajo in zato pošljejo na mejo gradbince (encime), ki zgradijo nove mejne prehode (sinapse).Proces izgradnje novih sinaps je seveda selektiven, saj ne bi bilo smotrno, da bi se tudi dolgotrajno shranjevali vsi kratkotrajni spomini. Kandel omenja primer boksarja, ki sredi borbe zaradi udarca v glavo izgubi zavest. Kasneje v slačilnici se zelo verjetno ne bo mogel spomniti, kaj se je dogajalo v ringu, čeprav je njegov spomin do udarca vse normalno beležil. Ker se zaradi izgube zavesti iz kratkotrajnih spominov niso uspeli tvoriti dolgotrajni spomini, si boksar poteka borbe nikoli več ne bo mogel priklicati v spomin. Ti spomini so zanj izgubljeni. Nasprotno pa lahko intenzivno emocionalno stanje, kot je denimo avtomobilska nesreča, povzroči neposredno tvorjenje dolgotrajnega spomina, kar pomeni, da se bo priča dogodka lahko zelo natančno in živo še dolgo spominjala podrobnosti, ki so se ji dogajale v takšnih izrednih trenutkih.

Toliko še o eni fascinantni lastnosti možganov! :)

KoMetek 062

Uporabljaj talente, ki so ti dani in se ne oziraj na tiste, ki so dani drugim: gozdovi bi bili zelo tihi, če bi pele samo tiste ptice, ki pojejo najlepše...

Pogled na marčevski Mars :)

... in skrivnostne temne lise, katerih izvor ugibajo številne znanstvene hipoteze, kot npr., da takšne lise povzroči drobnozrnat pesek, ki polzi iz hribov in podobno. Še ena v vrsti osupljivih dnevnih fotografij NASE, jutri se obeta posnetek odprtega pomladnega vesolja :).

Na linku: http://antwrp.gsfc.nasa.gov/apod/astropix.html

Ko se telo upre izkoriščanju samega sebe - Izgorelost

Tokrat nekaj o tej tematiki, ki obravnava stanje psihofizične in čustvene izčrpanosti, ki nastane po več letih izčrpavanja organizma in s katero se soočajo predvsem na Vzhodu in v ZDA. Izgorel človek pride do stanja močnega upada energije, težko ohranja budnost, ne more se koncentrirati in izgublja miselni tok, pozablja, je anksiozen, neodločen, motijo ga že vsakdanji senzorni dražljaji. Preide v stanje, ko ni več sposoben opravljati vsakodnevnih opravil, kaj šele delati. Pade delovna učinkovitost in prav tako tudi volja do življenja. Narava tako s simptomi, ki se pojavijo, človeka spravi na pot sprememb, a za takšno okrevanje je potrebnega kar nekaj časa, vsaj dve leti ali več. Laično mnenje je, da izgorelost ljudi povzročajo zunanji dejavniki, kot so neustrezne delovne okoliščine ali pa pritiski zaposlitve in preobremenjenost doma. A veliko je odvisno tudi od človekove osebnosti, ki pogojuje izgorelost. Npr. človek, ki se pri delu ne zna ustaviti, se spočiti, reči, da je preutrujen, in si vzeti prosto. Zato izgorelost doleti ponavadi najbolj zagnane, uspešne, pridne in delovne, ki sebe vrednotijo glede na dosežke in svoje delo. Prav tako menijo, da jih okolica ceni le zaradi njihovega dela. Za izgorelost so najbolj dovzetni tisti, ki so bili že kot majhni vzgojeni s pogojno ljubeznijo, torej so pohvale, pozornost in ljubezen dobivali predvsem takrat, ko so zadovoljevali potrebe drugih, premagali, delali, bili uspešni v šoli, ne pa, kadar so zadovoljevali lastne potrebe, se igrali in uživali. To je napačen pristop k vzgoji otroka, kajti tako mu damo vedeti, da je nekaj vreden le takrat, ko dela, ko je produktiven, pomaga drugim, sicer pa ne.

Izgorevanje do izgorelosti oziroma adrenalnega zloma lahko traja zelo dolgo. Poteka v več stopnjah. Raziskovalka adrenalne izgorelosti, psihologinja A. Pšeničny, navaja naslednje stopnje izgorevanja, vse do adrenalnega zloma.

• Začne se z utrujenostjo, fizićno, psihično in kognitivno.
• Utrujenost se kopiči in pride do preutrujenosti. Človek se ponavadi odloči za počitek, a tisti, ki se ceni in spoštuje le glede na svoje delo in dosežke, bo te znake spregledal. Zaradi preutrujenosti njegova delovna učinkovitost pade, a v težnji po izpolnjevanju delovnih ciljev se že bolj zažene pri delu in to vodi do naslednje stopnje.
• Za izčrpanost je značilen občutek kronične utrujenosti, ki ga oseba skrajn o zanika in je ob tem skrajno storilnostno usmerjena-deloholize. Izčrpanost lahko traja tudi do dvajset let in oseba lahko živi precej nekakovostno življenje.
• Izčrpanost vodi v očutek ujetosti v načinu življenja, dela in odnosov. Težave se stopnjujejo do občutkov krivde, ker ne naredi dovolj, in slabšanja samopodobe. Občutek ujetosti lahko traja eno do dve leti.
• Adrenalni zlom je zadnja faza, ki se kaže kot skoraj popolna izguba energije, kot velik psihofizični in nevrološki zlom. Oseba lahko prespi večji del dneva, težko ohranja budnost , nima koncentracije, kratkoročni spomin je izredno omejen. Lahko se izrazi v obliki hudih anksioznih in depresivnih simptomov, ali pa celo s kapjo ali infarktom.

K uspešnemu okrevanju vodi močna sprememba življenjskega sloga ter poiskanje terapevtske ali zdravniške pomoči. Pravzaprav je izgorelost nekako odskočna deska k veliki pozitivni spremembi v življenju, če se človek ni uspel ustaviti in posikati boljše poti prej. Ni vse črno, kar se zdi črno, in ni vse belo, kar se zdi belo. Kar se zdi najslabše, je včasih tudi največje darilo.