Istra

Vikend je minil med uživanjem na plaži v Červarju in nato potepanju po Umagu in Piranu. Nekaj fotografij za pokušino...

Lp

KoMetek 065

Večina ljudi bi uspela v majhnih stvareh, če jih ne bi ovirale velike ambicije!

Adrenalinski vikend II

Letos zopet na starem kraju, namreč sever Primorske in del Gorenjske, in zopet v sklopu ponudbe aktivnosti, ki jih ponuja agencija Top Extreme, bombastično! :) S fantom Mitjo sva v petek popoldne krenila proti Novi Gorici, kjer se je imel v soboto zgoditi bungee na Solkanu, moj drugi skok. Mimo Nove Gorice sva se še nekaj kilometrov peljala do kampa v Kanalu ob Soči, kjer sva preživela prvo noč. Soča na dosegu pogleda, večerja na odeji, glasba iz koncerta dueta Slon in Sadež v bližini (povsem naključno), zvezde na nebu... kaj bi še hotela lepšega. Zjutraj je sledila pot nazaj v Novo Gorico, kjer sva spremljala postavljanje opreme za bungee, nato priprave in skok. Bilo je nepozabno kot pred letom dni. Še povsem prežeta z adrenalinom sva se nato odpravila v smeri proti Bovcu, pravzaprav nisva natančno vedela, kje in kako bova prespala naslednjo noč, zato sva vmes poiskala primeren travnik (Peugeot zna biti tudi "terenc", če je treba) za kosilo, zdel se nama je primeren tudi za postavitev šotora, a so naju kmalu pregnale majhne rdeče "golazni", mravlje. Načrtovala sva kampiranje nekje na prostem in ker v tem primeru ne bi imela vode v bližini, sva se ohladila kar v Soči, pičlih 13°C.... da ne opisujem občutkov, ko te ledeno mrzla voda zalije do vratu. Ampak vseeno, vsaj vroče nama ni bilo več do večera. Ustavljala sva se še v krajih ob poti, natočila vodo iz Boke v cisterne :), zvečer pa našla fenomenalen prostor za kampiranje pod Kaninom, daleč stran od glavne prometnice, ob makadamski potki sredi pašnikov in gozda, z veličastnim razgledom s terase improviziranega kampa na gore v vseh smereh... prelepo! Zjutraj pa pot nazaj do Bovca, na canyoning ali soteskanje po Sušcu. V Top Extreme centru sva dobila vso potrebno opremo, čelade in neoprensko obleko, kajti drugače človek zmrzne v teh mrzlih kanjonih. Nato še moram reči naporna pot do točke, kjer se soteskanje prične, pot je namreč vodila ob strmih stenah, kjer si imel včasih občutek, da navpično plezaš ob jekleni vrvi, skratka pobralo nama je kar precej moči. In nato končno tolmun, od koder sva začela spust z vodičem. Najprej nekaj preprostih kamnitih tobogančkov, nekaj atraktivnih skokov s skal v tolmune, malo plavanja pod previsne stene, spust po slapu v jamo... noro!!! Dvourno pustolovščino pa smo zaključili s spustom po sedem metrov visokem slapu, najprej s privezom spust do pričetka slapa, nato pa je vodič spustil vrv in sledil je prosti pad po po slapu v tolmun. Nimam besed, to bo treba še ponoviti! Sledila je pot proti domu, še prej pa okusen kebab v Bovcu, da sva sploh lahko razmišljala o poti domov in nato vzpon čez prelaz Vršič nazaj v domače kraje. Fotografije in spomini pa je tisto, kar sva ukradla tem prelepim koncem Slovenije.

Nagrajevanje zavira inovativnost?!

Raziskovale Harry Harlow je sredi prejšnjega stoletja na University of Wisconsin prišel do pomembnega spoznanja, ki odkriva naravo motivacije. Kot poskus je pripravil tale set-up: Opicam je razdelil mehanske igrače, ki jih je bilo potrebno nekako sestaviti. Opice, ki za svoje delo niso bile nagrajene s sladkarijami, so pri tem postajale vedno uspešnejše, hitrejše in spretnejše. Nasprotno pa je veljalo za opice, ki so bile nagrajene s sladkarijami. Torej je nenagrajene opice gnala neka druga, močnejša oblika motivacije, ki ni izvirala iz bioloških in družbenih potreb, torej niso delovale po principu korenčke in palice. Žal pa Harry ni nadaljeval z raziskovanjem te oblike motivacije. Nato so kasneje opravili drugi poskus, tokrat s študenti. Študentje so tri dni zapored reševali nalogo sestavljanje kocke iz manjših koščkov. Drug za drugim so vstopali v sobo in nalogo reševali pod vodstvom mentorja, nakar se je po določenem času ta mentor opravičil in za natanko osem minut zapustil sobo. Dejansko je teh osem minut skrbno opazoval študente iz sosednje sobe in ugotovil, da so se v povprečju še štiri minute ukvarjali z nalogo, nato pa so jih premamile revije na mizi. Naslednji dan je polovici študentov obljubil denarno nagrado za pravilno rešeno nalogo, drugi kontrolni polovici pa nagrade ni omenjal. Izkazalo se je, da je prva skupina v času osmih minut, ko mentorja ni bilo v sobi, več časa posvetila reševanju naloge. Tretji dan pa je prvi skupini rekel, da je žal zmanjkalo denarja in da nagrade ne bo, drugi skupini pa zopet ni omenjal denarja. In prav zadnji dan se je med skupinama pokazala največja razlika. Prvi skupini je motivacija močno padla, drugi skupini pa se je celo za malenkost povečala. Ponujena nagrada torej le kratkotrajno poveča motiviranost, njen učinek hitro slabi, dolgoročno pa celo zniža motiviranost, če te nagrade več ni.

Ločimo namreč dve vrsti motivacije. Prva je skrb za preživetje oziroma zadostitev osnovnih potreb, kot sta hrana in pijača. To je t.i. motivacija 1.0. Druga pa je tista, ki je pogojena z nagradami in kaznijo, to je motivacija 2.0. Motivacija 2.0. žal ni prava oblika motivacije za spodbujanje inovativnosti. Danes namreč ločimo algoritmične oblike dela, torej delo, ki je rutinsko in od nas ne zahteva inovativnosti. Druga oblika dela pa je hevristično delo, ki zahteva presežek nad rutino. Motivacija 2.0. povečuje produktivnost pri algoritmični obliki dela, na hevrističen tip dela pa nima tega učinka. Tretja oblika motivacije pa je motivacija 3.0., katere gonilna sila je naša želja po raziskovanju, iskanju novega in učenju. Ta tretja oblika motivacije je izredno občutljiva, pomembno je, da ljudje niso obremenjeni z zadovoljevanjem svojih bolj temeljnih potreb. Motivacija 3.0. izvira iz notranje želje posameznika. Strah pred kaznijo in veselje nad potencialno nagrado, kar je bistveno za motivacijo 2.0.,učinkujeta na naše možgane tako, da omejita našo pozornost na to, kar je koristno. Žal pa motivacija 2.0. zavira inovativnost, ker pritisk obljubljene nagrade in kazni utiša šibke porajajoče se nove povezave, ki so bistvo inovativnosti.

Nikonov nagradni natečaj

Oglasi, ki sem jih ustvarila v Nikonovem nagradnem natečaju. Če želite lahko oddate tudi glas na spodnjih povezavah.

http://jazsem.nikonsvet.si/gallery/47/item/11763/ocaran.html

http://jazsem.nikonsvet.si/gallery/47/item/11731/pomlad.htm

http://jazsem.nikonsvet.si/gallery/47/item/11714/srce.html

:)

Temporalni artritis

"Highlight" še zadnjega seminarja v tem letniku, tokrat na temo temporalnega artritisa. Upam, da bo v drugi polovici junija blog zapoljnjen z bolj adrenalinskimi članki in predvsem z več foto materiala. Temporalni artritis je torej vnetna bolezen velikih in srednje velikih arterij glave. Gre za obliko vaskulitisa.Termin vaskulitis se nanaša na heterogeno skupino nepravilnosti, glavna karakteristika pa je inflamatorna destrukcija krvnih žil.Temporalni artritis je termin, ki ga uporabljamo takrat, ko tovrstno vnetje prizadane temporalno arterijo. Bolezen pogosteje pizadene ženske, in sicer v razmerju 3.1.Povprečna starost pričetka bolezni je nekje pri starosti 70 let, redka pa je pri mlajših od petdeset let. Simptomi so: vročina, glavobol, občutljivost lobanje, bolečina v čeljusti pri žvečenju, bolečina v jeziku pri žvečenju in nekroza, zamegljen vid, akutna slepota, dvojni vid, tinitus oziroma zvenjenje v ušesu. Vnetje namreč lahko prizadane tudi arterijsko oskrbo očesa, v 76% primerov je vpletena a. ophtalmica, kar povzroči anteriorno ishemično optično nevropatijo. Gre za stanje izgube vida zaradi poškodbe optičnega živca.Lahko pride tudi do izgube vida v obeh očesih in to je nujno medicinsko stanje.

Laboratorijski testi, ki se lahko opravijo, so raven sedimentacije eritrocitov, to je namreč marker vnetja. In sicer takrat raven sedimentacije eritrocitov naraste nad 60 mm/uro, normalna vrednost je od 10-40 mm/uro. Ampak rezultati tega laboratorijskega testa so lako normalni v 20% primerov. Drugi test je test odkrivanja C reaktivnega proteina, ki je prav tako marker vnetja. Prav tako je lahko povišana raven krvnih ploščic. Sicer pa nam tudi tipanje glave razkrije šibak pulz v temporalni arteriji, pogosto čutimo tudi slaboten pulz po telesu.Zlati standard za diagnozo temporalnega artritisa je biopsija. Gre za odstranitev majhnega predela žile in nato sledi mikroskopski pregled, kjer iščemo vnetne celice, ki so infiltrirale tkivo. Ker je pomembno, da z biopsijo zajamemo prizadeti del žile, moramo zajeti vsaj 1,5-3 cm tkiva, v tem primeru so rezultati 85-90% zanesljivi. Negativni rezultat biopsije torej ne pomeni nujno tudi dejansko negativne diagnoze.Lahko opravimo tudi ultrazvočno preiskavo.

Vzroki te bolezni niso povsem razjasnjeni. Najpogosteje je to polymylagia rheumatica, ki je prav tako povezana z motnjami v preskrbi s krvjo. Gre za stanje , ki povzroča bolečine v ramenih in bokih.

Sicer pa dovolj o tej temi, nekako me ni navdušila :).

Medical Physiology

Nadvse zanimiv zakon, ki ga v literaturi z zgornjim naslovom navaja Walter F. Boron pravi takole:

According to Martini"s law, each 15 m of depth has the effects of drinking an additional martini!

Tega vprašanja na izpitu zagotovo ne bo =D.