Pag 2010

Nekaj fotografij z letošnjega dopusta. ;)

KoMetek 100

Mar barvice, papir, črnilo

in klop in torbica vsak dan

in šilček,kotomer, šestilo,

mar je vse to bilo zaman?

Mar grenka sreča, sladki strup

pogledov, srečanj, skritih sanj,

objemov stiskov, drgetanj-

mar je vse to bil prazen up?

Mar luč, papir, jesen, zven rim,

samotne urice brez prič,

ko duh je bel svoboden ptič,

je tudi to bilo le dim?

Če cilj je le, iskati cilje,

in je cilj ciljev negotov,

čemu v človeku to nasilje;

v zavest buditi mrtvo snov?

JM

Stres

Rezultati študije, poimenovane po cesti Whitehall v Londonu, kjer je veliko državnih uradov, so bili šokantni. Uslužbenci z dna uradniške hierarhije, stari od 40 do 64 let, so imeli kar štirikrat višjo smrtnost kot uradniki z vrha hierarhije. Tudi ko so upoštevali vpliv dednih dejavnikov in škodljivih navad, kot je denimo kajenje, je bila smrtnost še vedno za približno dvakrat večja.

Obsežna angleška študija je pokazala, da je občutek ujetosti in nemoči, ko si uslužbenci ne morejo sami načrtovati in razporejati dela, ampak jim naloge in roke za njihovo izvedbo iz ure v uro spreminjajo in na novo postavljajo nadrejeni, pomembna oblika stresa, ki negativno vpliva na zdravje. Uradniki višje v hierarhiji so seveda tudi pod stresom, a imajo več nadzora nad situacijo, zato njihov stres ni tako nevaren kot pri nižjih uradnikih.

Zanimivo je, da veljajo podobne ugotovitve tudi za hollywoodske zvezde. Kanadski epidemiolog Donald Redelmeier je raziskoval hipotezo, da so z oskarjem nagrajeni igralci v povprečju boljšega zdravja kot njihovi kolegi, ki te prestižne nagrade niso dobili. Oskarjevci imajo večji nadzor nad svojo kariero, saj lažje pridejo do dobrih vlog in jim ni treba igrati v slabih filmih samo zato, da bi kaj zaslužili. Prav manjši stres naj bi se poznal pri zdravju igralcev, in to so pokazali tudi rezultati študije: z oskarjem nagrajeni igralci so v povprečju živeli štiri leta dlje kot njihovi kolegi, ki so bili za nagrade le nominirani ali so z oskarjevci igrali v istih filmih.

Opice pod stresom

Biolog Robert Sapolsky je konec sedemdesetih let v Afriki preučeval pavijane in ugotovil, da vlada v skupini opic, ki živijo skupaj, močna družbena hierarhija. Pavijani z dna družbene lestvice so se mu zdeli shirani in bolnega videza, zato je začel razmišljati, kako zelo stresno mora biti življenje na samem dnu opičje hierarhije. Odločil se je, da bo poskušal preveriti hipotezo, po kateri naj bi bil prav stres glavni vzrok za slabo zdravstveno stanje pavijanov najnižjega družbenega statusa.

Opicam je začel sistematično izvajati krvne teste in ugotovil, da je količina stresnih hormonov res sorazmerna statusu, ki ga v hierarhiji zaseda posamezna žival. Če je žival po položaju v vrhu pavijanske družbene lestvice, ima v krvi manj stresnih hormonov, kot če je pri dnu. Prav tako je pokazal, da imajo opice nižje v hierarhiji hitrejši srčni utrip in višji krvni tlak.

Nekoč je opazil, da sta opici z vrha in dna hierarhije hkrati povrgli mladiča. Spremljal je odraščanje obeh mladih pavijanov in ugotovil, da je "gosposki" otrok hitreje napredoval v razvoju in bil nasploh bolj uspešen. Opazil je tudi, da mati z dna socialne hierarhije ni pustila svoji hčerki, da bi se igrala s "princesko", ker opičje družbene norme v skupini, kot kaže, tega niso dopuščale, čeprav sta bila oba mladiča navdušena nad skupno igro.

Seveda pa ni nobene naravne nuje, da je družba, tako pri živalih kot pri ljudeh, strogo hierarhično urejena. Sapolsky je opisal žalostni dogodek, ko je zaradi okužbe s tuberkulozo v nekem trenutku pomrlo veliko samcev iz skupine, ki jo je opazoval. Bolezen je pokosila ravno najbolj tiranske in nasilne samce, tako da so ostali predvsem prijazni posamezniki, ki so odnose v skupini nato organizirali bolj prijateljsko in pravično. Na to novo obliko odnosov so se morali privaditi vsi, ki so se skupini pridružili kasneje in takšnega vedenja sprva niso bili vajeni. Sapolsky je bil prijetno presenečen, ko je s krvnimi meritvami pokazal, da se je v novi ureditvi vsem članom skupine zdravje izboljšalo, saj tudi tisti z nižjim statusom niso bili več pod hudim kroničnim stresom.

Obrambni mehanizem telesa

Izraz stres je iz tehnike v medicino nekaj let pred drugo svetovno vojno prenesel kanadski endokrinolog madžarskega rodu Hans Selye. Ugotovil je, da obstaja pri živalih in ljudeh stereotipni telesni odziv na dejanske ali potencialne poškodbe in bolezni. Ne glede na različne vzroke nevarnosti se telo odzove s sprožitvijo istega mehanizma, ki zaobjame ves organizem. Možgani v sodelovanju z nadledvično žlezo sprožijo proces izločanja hormonov, ki telo pripravi na nevarnost. Zelo poenostavljeno rečeno gre za povečanje koncentracije kortizola v krvi.

Stres predstavlja pomemben mehanizem za hiter odziv telesa na morebitne škodljive vplive iz okolja. V naravi je ključen za preživetje, saj ob zaznavi nevarnosti sproži odgovor, ki telo pripravi na beg ali boj. Ko gre za življenje, je treba vso energijo in pozornost usmeriti le v tistih nekaj trenutkov, ko se je treba izogniti smrtni nevarnosti. Da smo pri tem čim bolj učinkoviti, se začasno zmanjša intenzivnost procesov v telesu, ki se jim kratkoročno lahko odpovemo. Če bežimo pred medvedom, res ni pomembno, če se za nekaj trenutkov upočasni prebava in se kri raje usmeri v mišice. Prav tako se zmanjša delovanje imunskega sistema in drugih, dolgoročno sicer ključnih telesnih mehanizmov.

Stres je tako pomemben element preživetja in je za telo koristen. Težava nastane pri kroničnem stresu, ko smo neprestano in ne le začasno telesno v izrednem stanju. Takrat se začnejo kazati negativne plati stresa, saj telo ne izvaja dovolj tistih nalog, ki so dolgoročno ključne za preživetje. S poskusi na miših so pokazali, da se pod kroničnim stresom med drugim zmanjša sposobnost rasti nevronov v možganih, kar posledično pomeni slabši spomin. Prav tako se ljudem in opicam pod stresom začne nabirati maščevje na trebuhu, kar je bolj nevarno, kot če se nabira na drugih delih telesa, pokazali pa so tudi, da imajo opise pod stresom zožene arterije.

Vpliv stresa v otroštvu na kasnejše zdravje

Med drugo svetovno vojno so 70.000 finskih otrok začasno evakuirali v krušne družine na Švedskem in Danskem. Otroci, ki so ostali na Finskem, so bili podvrženi vsem grozotam vojne, vendar njihov stres ni bil stalen. Nasprotno pa so bili otroci, ki so jih zelo mlade ločili od družin, dolgo časa pod neprestanim stresom, kar je imelo zanje trajne posledice. V raziskavi, objavljeni leta 2009, so Finci ugotovili, da je med danes odraslimi osebami, ki so bile kot otroci evakuirane med letoma 1939 in 1944, približno dvakrat več smrti zaradi kardiovaskularnih bolezni kot med njihovimi rojaki, ki so ostali doma. Čeprav je od konca vojne minilo že več kot pol stoletja, je skupina, ki je bila v otroštvu pod kroničnim stresom, tudi bistveno bolj podvržena visokemu krvnemu tlaku, diabetesu tipa dve in klinični depresiji.

Danes vemo, da se stopnja tolerance na stres vzpostavi preko vpliva okolja v zgodnji mladosti. V raziskavi na podganah so ugotovili, da je nagnjenje k višji ravni kortizola v krvi pridobljeno pod vplivom okolja takoj po rojstvu. Mladiči podgan, ki so bile prvi teden življenja do svojih potomcev bolj skrbne in so jih bolj pogosto lizale, so imeli kasneje nižjo koncentracijo kortizola pri enakih zunanjih okoliščinah kot mladiči podgan, ki se za svoje potomstvo niso pretirano menile. Povedano preprosteje je bilo mladiče, ki v prvih tednih niso bili deležni dovolj velikega občutka varnosti, kasneje hitreje strah, saj je bil prag njihovega stresnega odziva nižji kot pri podganah z "lepšim otroštvom".

Če imajo živali ali ljudje smolo, da se rodijo v kriznih časih, ki so jih včasih predstavljale denimo suše in podobne naravne nevšečnosti, pri ljudeh pa predvsem vojne, bodo hitreje odreagirali na nevarnosti, kot bi v primeru mirnega in varnega otroštva. Naravi gre seveda predvsem za preživetje vrste in zato je pomembno, da so živali v obdobju nevarnosti v povprečju bolj boječe in pazljive. Seveda pa v obdobju miru in blagostanja to ni potrebno oziroma je celo škodljivo.

V sušnem obdobju so se morali naši davni predniki zelo potruditi, da so našli dovolj hrane za preživetje. Vse, kar jim je uspelo nabrati in uloviti, so morali skrbno izrabiti, saj je bilo do zadostne količine kalorij težko priti. Pri tem so bili fizično zelo aktivni, kar je pomenilo, da so zaradi potenja izgubili veliko soli, ki jo je bilo težko nadomestiti.

Danes okoliščine kroničnega stresa nikakor niso podobne razmeram, kakršnim se je moralo telo v naravi prilagoditi, ko je bilo pod stresom denimo zaradi dolgotrajne suše. Pri iskanju hrane nam ni treba več tekati po gozdovih in travnikih, prav tako nimamo težav s premalo kalorično hrano in pomanjkanjem soli. Telesni mehanizmi, ki jih sproži stres, so bili v naravnem okolju ključnega pomena za preživetje biološke vrste, v današnjih razmerah pa so eden izmed najpomembnejših vzrokov za zdravstvene težave ljudi.

Istra

Vikend je minil med uživanjem na plaži v Červarju in nato potepanju po Umagu in Piranu. Nekaj fotografij za pokušino...

Lp

KoMetek 065

Večina ljudi bi uspela v majhnih stvareh, če jih ne bi ovirale velike ambicije!

Adrenalinski vikend II

Letos zopet na starem kraju, namreč sever Primorske in del Gorenjske, in zopet v sklopu ponudbe aktivnosti, ki jih ponuja agencija Top Extreme, bombastično! :) S fantom Mitjo sva v petek popoldne krenila proti Novi Gorici, kjer se je imel v soboto zgoditi bungee na Solkanu, moj drugi skok. Mimo Nove Gorice sva se še nekaj kilometrov peljala do kampa v Kanalu ob Soči, kjer sva preživela prvo noč. Soča na dosegu pogleda, večerja na odeji, glasba iz koncerta dueta Slon in Sadež v bližini (povsem naključno), zvezde na nebu... kaj bi še hotela lepšega. Zjutraj je sledila pot nazaj v Novo Gorico, kjer sva spremljala postavljanje opreme za bungee, nato priprave in skok. Bilo je nepozabno kot pred letom dni. Še povsem prežeta z adrenalinom sva se nato odpravila v smeri proti Bovcu, pravzaprav nisva natančno vedela, kje in kako bova prespala naslednjo noč, zato sva vmes poiskala primeren travnik (Peugeot zna biti tudi "terenc", če je treba) za kosilo, zdel se nama je primeren tudi za postavitev šotora, a so naju kmalu pregnale majhne rdeče "golazni", mravlje. Načrtovala sva kampiranje nekje na prostem in ker v tem primeru ne bi imela vode v bližini, sva se ohladila kar v Soči, pičlih 13°C.... da ne opisujem občutkov, ko te ledeno mrzla voda zalije do vratu. Ampak vseeno, vsaj vroče nama ni bilo več do večera. Ustavljala sva se še v krajih ob poti, natočila vodo iz Boke v cisterne :), zvečer pa našla fenomenalen prostor za kampiranje pod Kaninom, daleč stran od glavne prometnice, ob makadamski potki sredi pašnikov in gozda, z veličastnim razgledom s terase improviziranega kampa na gore v vseh smereh... prelepo! Zjutraj pa pot nazaj do Bovca, na canyoning ali soteskanje po Sušcu. V Top Extreme centru sva dobila vso potrebno opremo, čelade in neoprensko obleko, kajti drugače človek zmrzne v teh mrzlih kanjonih. Nato še moram reči naporna pot do točke, kjer se soteskanje prične, pot je namreč vodila ob strmih stenah, kjer si imel včasih občutek, da navpično plezaš ob jekleni vrvi, skratka pobralo nama je kar precej moči. In nato končno tolmun, od koder sva začela spust z vodičem. Najprej nekaj preprostih kamnitih tobogančkov, nekaj atraktivnih skokov s skal v tolmune, malo plavanja pod previsne stene, spust po slapu v jamo... noro!!! Dvourno pustolovščino pa smo zaključili s spustom po sedem metrov visokem slapu, najprej s privezom spust do pričetka slapa, nato pa je vodič spustil vrv in sledil je prosti pad po po slapu v tolmun. Nimam besed, to bo treba še ponoviti! Sledila je pot proti domu, še prej pa okusen kebab v Bovcu, da sva sploh lahko razmišljala o poti domov in nato vzpon čez prelaz Vršič nazaj v domače kraje. Fotografije in spomini pa je tisto, kar sva ukradla tem prelepim koncem Slovenije.

Nagrajevanje zavira inovativnost?!

Raziskovale Harry Harlow je sredi prejšnjega stoletja na University of Wisconsin prišel do pomembnega spoznanja, ki odkriva naravo motivacije. Kot poskus je pripravil tale set-up: Opicam je razdelil mehanske igrače, ki jih je bilo potrebno nekako sestaviti. Opice, ki za svoje delo niso bile nagrajene s sladkarijami, so pri tem postajale vedno uspešnejše, hitrejše in spretnejše. Nasprotno pa je veljalo za opice, ki so bile nagrajene s sladkarijami. Torej je nenagrajene opice gnala neka druga, močnejša oblika motivacije, ki ni izvirala iz bioloških in družbenih potreb, torej niso delovale po principu korenčke in palice. Žal pa Harry ni nadaljeval z raziskovanjem te oblike motivacije. Nato so kasneje opravili drugi poskus, tokrat s študenti. Študentje so tri dni zapored reševali nalogo sestavljanje kocke iz manjših koščkov. Drug za drugim so vstopali v sobo in nalogo reševali pod vodstvom mentorja, nakar se je po določenem času ta mentor opravičil in za natanko osem minut zapustil sobo. Dejansko je teh osem minut skrbno opazoval študente iz sosednje sobe in ugotovil, da so se v povprečju še štiri minute ukvarjali z nalogo, nato pa so jih premamile revije na mizi. Naslednji dan je polovici študentov obljubil denarno nagrado za pravilno rešeno nalogo, drugi kontrolni polovici pa nagrade ni omenjal. Izkazalo se je, da je prva skupina v času osmih minut, ko mentorja ni bilo v sobi, več časa posvetila reševanju naloge. Tretji dan pa je prvi skupini rekel, da je žal zmanjkalo denarja in da nagrade ne bo, drugi skupini pa zopet ni omenjal denarja. In prav zadnji dan se je med skupinama pokazala največja razlika. Prvi skupini je motivacija močno padla, drugi skupini pa se je celo za malenkost povečala. Ponujena nagrada torej le kratkotrajno poveča motiviranost, njen učinek hitro slabi, dolgoročno pa celo zniža motiviranost, če te nagrade več ni.

Ločimo namreč dve vrsti motivacije. Prva je skrb za preživetje oziroma zadostitev osnovnih potreb, kot sta hrana in pijača. To je t.i. motivacija 1.0. Druga pa je tista, ki je pogojena z nagradami in kaznijo, to je motivacija 2.0. Motivacija 2.0. žal ni prava oblika motivacije za spodbujanje inovativnosti. Danes namreč ločimo algoritmične oblike dela, torej delo, ki je rutinsko in od nas ne zahteva inovativnosti. Druga oblika dela pa je hevristično delo, ki zahteva presežek nad rutino. Motivacija 2.0. povečuje produktivnost pri algoritmični obliki dela, na hevrističen tip dela pa nima tega učinka. Tretja oblika motivacije pa je motivacija 3.0., katere gonilna sila je naša želja po raziskovanju, iskanju novega in učenju. Ta tretja oblika motivacije je izredno občutljiva, pomembno je, da ljudje niso obremenjeni z zadovoljevanjem svojih bolj temeljnih potreb. Motivacija 3.0. izvira iz notranje želje posameznika. Strah pred kaznijo in veselje nad potencialno nagrado, kar je bistveno za motivacijo 2.0.,učinkujeta na naše možgane tako, da omejita našo pozornost na to, kar je koristno. Žal pa motivacija 2.0. zavira inovativnost, ker pritisk obljubljene nagrade in kazni utiša šibke porajajoče se nove povezave, ki so bistvo inovativnosti.