V primerjavi z našimi oddaljenimi predniki se je velikost človeških možganov bistveno povečala, predvsem na račun frontalnega režnja, kjer bi se naj nahajal "simulator prihodnosti". Sposobnosti vizualizacije in predvidevanja prihodnosti v tolikšni meri kakor pri človeku ne najdemo pri nobeni živali.
Možganski sitetizator sreče je nekakšen imunski sistem, ki nam situacije predstavi nekoliko lepše, kakor v resnici so. Dokaz tega je klasični poskus svobodne izbire.Naključni osebi damo nalogo, naj razvrsti šest predmetov v vrsto, in sicer glede na to, kako rada bi jih v resnici imela.Običajno ponudijo fotografije predmetov. Nato kandidatom ponudimo možnost, da lahko izberejo in tudi obdržijo enega izmed predmetov, ki so ju razvrstili na mesto tri in štiri. Predvidevamo, da imajo poskusne osebe do teh dveh predmetov približno enak odnos, saj so ju razvrstile na sredino. Torej jim nekako nista najbolj všeč, nista pa tudi najslabša izbira.Po določenem času, kar lahko pomeni nekaj ur ali pa nekaj tednov, jim ponovno dodelimo enako nalogo, torej razvrstitev predmetov glede na preferenco. Kar je fascinanto, je to, da se razvrstitev predmetov praviloma spremeni. Tisti predmet, ki ga je oseba izbrala in nato dobila, je sedaj po njihovi izbiri praviloma uvrščen stopnjo više. Nasprotno pa se izkaže za predmet, ki ga oseba ni izbrala, saj ga sedaj namreč vrednosti za stopnjo niže. To spremembo v razvrstitvi lahko razložimo tako, da se v naših možganih nagonsko vključi sistem sintetične sreče, ki nas nekako potolaži, da smo se resnično prav odločili med tema dvema predmetoma. Zanimivo, je da se poskus obnese tudi pri bolnikih z amnezijo, torej lahko izključimo možnost, da so zdravi "poskusni zajčki" pred drugo tazvrstitvijo predmetov morda ohranili spomin na prvo razvrstitev predmetov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar