Do vrha pa kdaj drugič...

V četrtek,3. septembra, se je približno devetdeset deklet in žena zbralo na avtobusni in železniški postaji v Lescah,od koder nas je Rozman Bus odpeljal proti vojaški kasarni na Pokljuki.Po začtnem tovorjenju opreme v sobe z vojaško neudobnimi posteljami je sledila vojaško bogata večerja :). Malo seznanjanja z vodniki, spoznavanja med seboj, dosti smeha in šal na račun policistov in blondink... pa je bila ura 23. , ko je bilo "zapovedano" spanje.Nekatere sobe so "žurale" še dolgo v noč :), velika večina pa se nas je raje naspala za jutranji podvig.Zjutraj zgodnje vstajanje in bogat zajtrk, adrenalin se je počasi kopičil vse do odhoda in prvih klancev, ko nemo poslušaš svoj utrip in premišljuješ, če bo kondicija rekreativnih tekaških treningov zadostovala za vzpon na najvišjo slovensko goro. Ob pomoči Red Bulla nekje na pol poti je bilo le te preč zadosti :). No, po prvih klancih je gozd postajal vse temnejši, deloma zaradi iglavcev in deloma zaradi temnih oblakov, iz katerih je kmalu začelo močno deževati, da so ženske hitele nadevati si balerine, medtem ko smo nekateri stavili na "waterproof" opremo... no konec koncev se je izkazalo, da se v takem nalivu nihče ni imel suhe kože.Nad planino Konjiščice smo prišli do Jezerc, kjer smo imele krajši postanek, nato pa se je začela prava planinska tura preko vetrovnega Studorskega prevala in okoli Tošča do Vodnikovega doma nad Velim poljem na 1817 m nadmorske višine. In nato do Planike pod Triglavom. Ko zagledaš pot, ki te bi naj do tja pripeljala, se resno zamisliš, nato pa korak za korakom premaguješ strmo višinsko razliko in po dveh urah hoje od Vodnikovega doma si presrečen, da lahko odvržeš premočena oblačila, kajti vso pot do pod Triglavom je deževalo, lilo kot iz škafa, pod nogami so nastajali hudourniki, vidljivost je bila ničta, temperature pa vedno nižje. Sledilo je toplo popoldne v Planiki, pravzaprav je bilo toplo samo v spodnji etaži s kuhinjo, nadstropja pa so bila brez gretja, nekje je tudi puščala streha, veter pa je majal vse temelje , skupaj z vsemi pogradi, polnimi vlage. Po svoje zanimiva izkušnja. In pa seveda večer... poštarja sta za mizo sprejemala kartice in imela polne roke dela z žigosanjem s posebnimi, posebej za to priložnost pripravljenimi žigi. Poznejša kot je bila ura, vedno manj žensk se je zadrževalo v spodnjih etažah, nekaj mlajših pa se nas je opogumilo in poštarje ter policista pozvalo na kartanje... pet krogov, nato pa spanje, ker nihče ni več vedel, kako se pravzaprav Enka igra... Gorenjci imajo svoja čudna pravila, Štajerci pa si nič "ne damo do glave", Korošci in Primorci pa seveda sploh niso imeli besede. :) Spanje je bil svojevrsten izziv, zase lahko rečem, da mi je uspelo zaspati za dobri dve uri, preostali čas pa sem spremljala snežno nevihto in majajočo streho :). Zjutraj so nas zbudili okoli pol osme, žal je bil vzpon na Triglav odpovedan, zunaj pa deset centimetrov snega in dokaj nizke temperature. Od suhih oblačil sta mi ostali le dve kratki majici, anorak pa se je k sreči posušil preko noči... skratka, pohiteli smo proti dolini, da si zagrejemo okončine, čeprav je bila pot spolzka, klini zaledeneli, oporna žica pa prav tako ledeno mrzla. K sreči je šlo vse po načrtih, vmes pa smo naletele na godbo v polni opremljenosti in seveda bi bilo krivično nadaljevati pot brez Golice. Na Jezercih je bilo prijetno toplo, kapo sem pospravila nazaj med zimsko opremo, kratki rokavi pa so zdaj prišli mnogo bolj prav kakor tisoč metrov višje. In tako smo se po dobrih šestih urah hoje iz Planike vrnile do Rudnega polja, kjer je sledilo kosilo in podelitev diplom. Nato pa pot domov, v domačo kopalnico, kjer je voda na dosegu roke in kjer, da prideš do sanitarij, ni potrebno teči iz hiše v pomankljivo oblečeni opravi in vodenih čevljih :). Skratka, bilo je res fenomenalno!