KoMetek 036

So ljudje.

So ljudje, prodajalci časopisov,

peki v pekarni, kjer kupiš rogljič,

zamorjene tajnice v pisarni, kjer se

ne dela nič.

So ljudje.

So brezdomci na cesti,

ukljonjeni v krivo držo,

srd nad svetom izražajoč z mržnjo.

So sprehajalci v mestnem parku,

rekreativci na tekaški stezi,

z mp3-jem v ušesu,

da se ni treba posvečati notranjemu razstresu.

So,so ljudje, bežni, nepoznani,

na ulici, s pogledom v tla vkovani

ali pa zasanjani v nebo,

bolje tako.

In so Ljudje, zanci, ki bi jih želel še kdaj videti, kar tako...

So prijatelji, ki bi jim želel reči oprosti, kar je bilo je bilo...

So!A ni besed, ni časa, ni poguma...