Ko gledamo, vidimo prihodnost!

Gledanje vsekakor ni pasiven proces.Če bi bilo temu tako, ne bi prihajalo do optičnih iluzij in verjetno tudi ne bi bili sposobni ujeti žoge.Do iluzij prihaja, ker z možgani zaznamo bistveno več, kakor pa vidimo z očmi, ki samo zaznavajo fotone.Naši možgani skušajo v vidno sliko vračunati tudi dimenzijo časa oziroma okolice. Zato se nam, ko hodimo, nekateri predmeti približujejo hitreje kot drugi. Možgani morajo znati na podlagi izkušenj iz preteklosti predvidevati gibanje predmetov v prihodnosti.Čeprav npr. vidna informacija o proti nam leteči žogi potuje do možganov le delček sekunde, je to vseeno dovolj, da je nikoli ne bi mogli ujeti. Naslednji poskus: Imamo žarnico in žogo, ki leti mimo žarnice, ravno v trenutku, ko se ta zasveti. In nista postavljeni linearno, torej tako, da bi žoga zakrila žarnico. Ko torej žoga leti mimo, istočasno žarnica zasveti. A izkaže se, da posameznik to zazna takole... žarnica zasveti, ko žoga že odleti mimo, čeprav se oba dogodka zgodita istočasno. Do zamika pride, ker zna možganski sistem za generiranje prihodnosti obravnati samo napovedljive dogodke, kakor je gibanje žoge, za zato njeno gibanje prestavi za desetinko sekunde v prihodnost. Nasprotno pa utripanja žarnice ne zna napovedati.Zato se naključnjemu posamezniku zgodi, da se ta dva dogodka ne zgodita istočasno. Prav tako so napovedovalno moč vizualnega sistema preverjali tudi takole. Posameznikom so kazali slike s pravokotnikom, a na vsaki naslednji sliki je bil pravokotnik nekoliko bolj zamaknjen, torej se je nekako kotalil. Nato so na neki točki posnetek ustavili in vprašali, v kakšnem položaju je bil pravokotnik. Testirancem se je pravokotnik vedno zdel nekoliko bolj zamaknjen, kakor pa je v resnici bil, kar pomeni, da so možgani zaznali njegovo pozicijo v prihodnosti.

Več o optičnih iluzijah na spletni strani http://www.changizi.com/.

Pa še komentar zgornje slike. Ravne rdeče črte vidimo ukrivljene, čeprav so v resnici ravne.To pa zato, ker si možgani radialno postavljene črne črte predstavljajo kot gibanje v sliko. Zato skušajo tudi rdeče črte predstaviti tako, kakor bi bile videti delček ssekunde v prihodnosti, če bi se resnično gibali proti sliki.