V soboto sva si z Urško ogledali Linz,Gmudn in Traumsee.Po približno štirih urah vožnje po zasneženi Avstriji smo prispeli v Linz ob reki Donavi, ki je tretje največje avstrijsko mesto, le približno trideset kilometrov oddaljeno od češke meje.Tu smo si ogledali dva sakralna objekta. Če povem po resnici o prvi cerkvici, ki smo jo obiskali ne vem kaj dosti, mi je pa zato druga bolj ostala v spominu, namreč gre za Martinovo cerkev z ravno streho, ki je hkrati tudi najstarejša cerkvica tega področja, zgrajena je bila v petnajstem stoletju. Notranjost smo si lahko samo na kratko pogledali, je pa ta tipična arhitektura menda prisotna tudi pri gradnji prekmurskih cerkvic, ki prav po stilu gradnje nosijo ime martinove cerkve (ne vem, če se po pravilih pravopisa ta prevzem stila piše z veliko začetnico,tako da se za morebitno napako oproščam :).Nato je sledilo nekaj prostega časa, z Urško sva raziskali grad in preko obzidja fotografirali zamegljeno Donavo. Nato pa še stojnice, kjer naju je razočarala bora ponudba domačih izdelkov-niti enega samega linškega piškota, našli sva le kupe nakita,svečk in indijskih odganjalcev sanj. Je pa zato dosti bolj zadišalo kuhano rdeče vino, jaz , kot voznica, pa sem si privoščila kuhano koruzo :). Ja, nisva našli nobene "avtohtone hrane", klobase z zeljem pa nama niso ravno prišle na misel, ker so kar konkreten zalogaj :). Nato pa vožnja proti Gmundnu, mestu, ki je znano po porcelanu. Nekaj minut iz Gmudna smo si ogledali otoček na jezeru Traumsee. Po svoje fascinantno, ampak je bil takšen mraz, da smo komaj čakali na topel avtobus.Vmes smo se še slikali za enega izmed bistriških časopisov,ker je z nami slučajno potoval njihov novinar. In za na konec še ogled mesta Gmunden, kjer smo se sprehodili do pofreskane cerkvice. če se ne motim posvečene Sv. Florijanu, ki je tudi nafreskan na veličastni zunanji freski. Zopet smo imeli nekaj protega časa do večera. Z Urško sva malo pohajkovali po prestižnih trgovinah in si "pasli" oči na prestižno dragih oblačilih in urah in vsem, kar ti pade na pamet. Čisto preveč za študentske žepe, tako da sva raje poiksali kavarno, naročili topli čaj in uro preživeli ob pogledu osvetljeno mesto. Kmalu sta prisedla dva starejša Avstrijca, uglajena gospod in gospa, simpatičen parček :)... malo smo skušali komunicirati v nemščini, malo v angleščini. No, gospa se je kar sama ponudila in naju sva navdušena fotografirala. Nato pa jesledil odhod proti domu, še postanek n postajališču Landzeit in nato prihod domov.
Takšni enodnevni izleti so v bistvu res super stvar, ne pretirano naporni, ne pretirano dolgi, predvsem pa lahko zveš in si pogledaš nekaj novega na ne pretirano drag način.
Lp
Ni komentarjev:
Objavite komentar