KoMetek 041

Those who are insulting others, are usually describing themselves.

Jay Huff

Zaznavanje bolečine - tractus spinothalamicus

Primer: V rokah držimo prižgano svečko in ker nas gleda mlajši brat, mu hočemo dokazati, da se da ogenj ugasniti tudi s pomočjo dveh prstov in ne le z vpihom. A pri tem nas hudo zaskeli, v konicah prstov začutimo ostro bolečino, ki sicer hitro izgine, a vseeno ni ravno prijetna za izskustvo.Kako je potekel celoten proces prenosa informacije o našem "hrabrem" dejanju iz konice prsta v ustrezen možganski center?

Tractus spinothalamicus-Edigner je nekakšna pot našega živčbega sistema, ki prenese ta dražljaj oziroma informacijo.Osnova potovanja oziroma nekakšni prenašalci tega dražljaja so trije nevroni, ki niso nič drugega kakor tri živčne celice tipične oblike.Vsaka izmed teh treh živčnih celic ima namreč sprejemni del, ki dražljaj (v našem primeru je to visoka temperatura) zazna oziroma sprejme.Ta del so dendriti. Nato sledi telo živčne celice, ki dražljaj prenese, in na koncu še akson oziroma izredno dolg "podaljšek", ki informacijo preda naslednji živčni celici, ki pa je zopet opisane tipične oblike in s svojimi dendriti sprejme informacijo.

Prvi izmed teh treh nevronov torej sprejme dražljaj (visoka temperatura). V tej točki je pomembno, da vsaj približno poznamo zgradbo segmenta hrbtenjača. Teha namreč v osnovi gradita siva in bela masa.Siva masa v obliki črke H tvori dva sprednja (cornu anterior) in dva zadja rogova (cornu posterior), povezuje pa ju prečka imenovana zona intermedia. Bela masa (substantia alba) pa je razporejena v tri funiculuse okoli črke H, in sicer sprednjega (funiculus anterior), stranskega (funiculus lateralis) in zadnjega ( funiculus posterior). Nevron številka 1 se zaključi v zadnjem rogu, in sicer desnem ali levem, pač odvisno od roke, s katero smo prijeli ogenj.Tu se začne nevron številka 2, ki nato poteka od ustreznega segmenta hrbtenjače navzgor do možganov, natančneje do dela diencefalona, ki se imenuje talamus.Zaradi poenostavitve smo do sedaj govorili le o enem nevronu številka 1, o enem nevronu številka 2... v resnici jih je seveda več. In ravno na tej poti od ustrezenga segmenta hrbtenjače do možganov se razdelijo na dve poti. Kakor kaže zgornja sličica... Za orientacijo, fissura mediana anterior se nahaja ventralno, torej je obrnjena naprej, sulcus mediianus posterior pa se nahaja dorzalno in je torej obrnjen proti hrbtu. Vidimo, da se napis oziroma označba tractus spinothalamicus lateralis pojavi dvakrat, to pa zato, ker dražljaj potuje po dveh poteh do možganov. Temno modra oznaka označuje tractus spinothalamicus anterior, ki poteka po funiculusu anterior iste strani hrbtenjače. Fissura mediana anterior namreč funiculus anterior razdeli na levo in desno polovico. Če se ognja dotaknemo z desno roko, bo dražljaj deloma potoval po tractusu spinothalamicusu v desni polovici funiculusa anterior. Rjava označba pa označuje drugi del poti do možganov, in sicer tractus spinothalamicus lateralis, ki pa poteka po funiculusu lateralisu nasprotne strani hrbtenjače. Zopte ista "fora", če nas zaskeli v desni kazalec, bo del informacije potoval po levem funiculusu lateralisu. In tako signal o našem neumne početju končno prispe v velike možgane, natančneje v talamus.Od tod pa nato poteka tretji nevron, imenovan tudi kortikalni nevron, ker se zaključi v ustreznem predelu možganske skorje (cortex). Natančneje, primarno somatosenzitivno področje, torej mesto zaključka te opisane poti, se nahaja v možganski gubi, imenovani gyrus postcentralis, deloma pa tudi v zadnji tretjini lobulusa paracentralisa. Gyrus postcentralis je osvetljen na prvi sliki.

In sedaj nam ostane le še "Av"! :)

KoMetek 040

Laughter is the closest disatnce between two people.

by Victor Borge

Fleksibilnost naših možganov

Raziskovalci so dolgo predvidevali, da so naši možgani "plastični", da torej mede posameznimi osebki ni razlik v funkcionalni strukturi možganov. A z elektrodno stimulacijo možganskega tkiva so ugotovili, da lahko npr. eno področje možganov pri nekaterih opicah nadzira določen gib (npr. premik prsta), spet pri drugih pa nek čisto drugaččen gib. Vsaka opica ima torej specifičen možganski zemljevid. Prav tako so ugotovili, da je za gibe, za katere so opice večji strokovnjaki, v možganih namenjenega več "prostora". Podobno imajo na primer profesionalni plesalci večje možgansko področje, ki uravnava gibanje nog, kakor pa ljudje, ki noge uporabljajo predvsem za hojo. Fenomenalno pa je to, da se ti možganski zemljevidi spreminjajo v skladu z obremenitvijo mišic oziroma njihovo uporabo.Torej niso že prenatalno določena ali pa določena v rani mladosti.V sedemsetih letih se je ameriški nevrolog vseeno lotil podrobnejših raziskav o spreminjanju teh možganskih zemljevidov in ugotovil, da je del možganov, ki je bil odgovoren za določen gib roke, ki ga je kasneje nevrolog onemogočil, prevzel nadzor nekega drugega giba roke, saj živec vseeno ni bil prekinjen. Prav tako so izvedli poskus, pri katerih so opice učili nove zahtevne gibe s prsti in kasneje ugotovili, da se je to področje v ožganih bistveno povečalo. trditev, da so naši možgani plastični, torej še zdaleč ni resnična.

Pa še tole, elektrodna stimulacija možganov opicam ni povzročala bolečin, saj možgani ne čutijo bolečine... vseeno pa verjetno ni ravno prijetno :).