Pag 2010

Nekaj fotografij z letošnjega dopusta. ;)

Istra

Vikend je minil med uživanjem na plaži v Červarju in nato potepanju po Umagu in Piranu. Nekaj fotografij za pokušino...

Lp

Adrenalinski vikend II

Letos zopet na starem kraju, namreč sever Primorske in del Gorenjske, in zopet v sklopu ponudbe aktivnosti, ki jih ponuja agencija Top Extreme, bombastično! :) S fantom Mitjo sva v petek popoldne krenila proti Novi Gorici, kjer se je imel v soboto zgoditi bungee na Solkanu, moj drugi skok. Mimo Nove Gorice sva se še nekaj kilometrov peljala do kampa v Kanalu ob Soči, kjer sva preživela prvo noč. Soča na dosegu pogleda, večerja na odeji, glasba iz koncerta dueta Slon in Sadež v bližini (povsem naključno), zvezde na nebu... kaj bi še hotela lepšega. Zjutraj je sledila pot nazaj v Novo Gorico, kjer sva spremljala postavljanje opreme za bungee, nato priprave in skok. Bilo je nepozabno kot pred letom dni. Še povsem prežeta z adrenalinom sva se nato odpravila v smeri proti Bovcu, pravzaprav nisva natančno vedela, kje in kako bova prespala naslednjo noč, zato sva vmes poiskala primeren travnik (Peugeot zna biti tudi "terenc", če je treba) za kosilo, zdel se nama je primeren tudi za postavitev šotora, a so naju kmalu pregnale majhne rdeče "golazni", mravlje. Načrtovala sva kampiranje nekje na prostem in ker v tem primeru ne bi imela vode v bližini, sva se ohladila kar v Soči, pičlih 13°C.... da ne opisujem občutkov, ko te ledeno mrzla voda zalije do vratu. Ampak vseeno, vsaj vroče nama ni bilo več do večera. Ustavljala sva se še v krajih ob poti, natočila vodo iz Boke v cisterne :), zvečer pa našla fenomenalen prostor za kampiranje pod Kaninom, daleč stran od glavne prometnice, ob makadamski potki sredi pašnikov in gozda, z veličastnim razgledom s terase improviziranega kampa na gore v vseh smereh... prelepo! Zjutraj pa pot nazaj do Bovca, na canyoning ali soteskanje po Sušcu. V Top Extreme centru sva dobila vso potrebno opremo, čelade in neoprensko obleko, kajti drugače človek zmrzne v teh mrzlih kanjonih. Nato še moram reči naporna pot do točke, kjer se soteskanje prične, pot je namreč vodila ob strmih stenah, kjer si imel včasih občutek, da navpično plezaš ob jekleni vrvi, skratka pobralo nama je kar precej moči. In nato končno tolmun, od koder sva začela spust z vodičem. Najprej nekaj preprostih kamnitih tobogančkov, nekaj atraktivnih skokov s skal v tolmune, malo plavanja pod previsne stene, spust po slapu v jamo... noro!!! Dvourno pustolovščino pa smo zaključili s spustom po sedem metrov visokem slapu, najprej s privezom spust do pričetka slapa, nato pa je vodič spustil vrv in sledil je prosti pad po po slapu v tolmun. Nimam besed, to bo treba še ponoviti! Sledila je pot proti domu, še prej pa okusen kebab v Bovcu, da sva sploh lahko razmišljala o poti domov in nato vzpon čez prelaz Vršič nazaj v domače kraje. Fotografije in spomini pa je tisto, kar sva ukradla tem prelepim koncem Slovenije.

Pogled na marčevski Mars :)

... in skrivnostne temne lise, katerih izvor ugibajo številne znanstvene hipoteze, kot npr., da takšne lise povzroči drobnozrnat pesek, ki polzi iz hribov in podobno. Še ena v vrsti osupljivih dnevnih fotografij NASE, jutri se obeta posnetek odprtega pomladnega vesolja :).

Na linku: http://antwrp.gsfc.nasa.gov/apod/astropix.html

Žabe

Celjski plesni orkester Žabe je bil ustanovljen leta 1946 v Skalni kleti, ki so ji takrat pravili tudi Žabja vas. Danes je to najstarejši ljubiteljski orkester na Slovenskem. V svoji dolgi zgodovini pa je doživel celo poplavo, ki je poškodovala bogato notno gradivo, inštrumente in uniforme. Z Žabami je včasih sodeloval tudi znani Celjan maestro Mojmir Sepe, do sedaj pa so z njimi sodelovali že številni znani slovenski pevci, kot npr: Mia Žnidarič, Elda Viler, Nuša Derenda, Uroš Perič, Ditka Haberl, New Swing Quartet in številni drugi. No, na Prešernov praznik pa smo jih poslušali na koncertu v Štorah, tokrat v sodelovanju z Mio Žnidarič ter Urošem Peričem.

"Ja sam zaljubljen..."

..in Toni Cetinski v dvorani Zlatorog v Celju, 5.2.2010. Cetinski, hrvaški pevec iz Zagreba, ki je leta 1994 predstavljal Hrvaško na izboru za pesem Evrovizije s pesmijo Nek ti bude ljubav sva, je ustvaril pravo "žurko" z vmesnimi elementi istrskega kola, U2-jev,Tošeta Proeskega in provokativnimi imitacijami Mileta Kitiča :) . Skratka, bilo je super.

Severna Avstrija

V soboto sva si z Urško ogledali Linz,Gmudn in Traumsee.Po približno štirih urah vožnje po zasneženi Avstriji smo prispeli v Linz ob reki Donavi, ki je tretje največje avstrijsko mesto, le približno trideset kilometrov oddaljeno od češke meje.Tu smo si ogledali dva sakralna objekta. Če povem po resnici o prvi cerkvici, ki smo jo obiskali ne vem kaj dosti, mi je pa zato druga bolj ostala v spominu, namreč gre za Martinovo cerkev z ravno streho, ki je hkrati tudi najstarejša cerkvica tega področja, zgrajena je bila v petnajstem stoletju. Notranjost smo si lahko samo na kratko pogledali, je pa ta tipična arhitektura menda prisotna tudi pri gradnji prekmurskih cerkvic, ki prav po stilu gradnje nosijo ime martinove cerkve (ne vem, če se po pravilih pravopisa ta prevzem stila piše z veliko začetnico,tako da se za morebitno napako oproščam :).Nato je sledilo nekaj prostega časa, z Urško sva raziskali grad in preko obzidja fotografirali zamegljeno Donavo. Nato pa še stojnice, kjer naju je razočarala bora ponudba domačih izdelkov-niti enega samega linškega piškota, našli sva le kupe nakita,svečk in indijskih odganjalcev sanj. Je pa zato dosti bolj zadišalo kuhano rdeče vino, jaz , kot voznica, pa sem si privoščila kuhano koruzo :). Ja, nisva našli nobene "avtohtone hrane", klobase z zeljem pa nama niso ravno prišle na misel, ker so kar konkreten zalogaj :). Nato pa vožnja proti Gmundnu, mestu, ki je znano po porcelanu. Nekaj minut iz Gmudna smo si ogledali otoček na jezeru Traumsee. Po svoje fascinantno, ampak je bil takšen mraz, da smo komaj čakali na topel avtobus.Vmes smo se še slikali za enega izmed bistriških časopisov,ker je z nami slučajno potoval njihov novinar. In za na konec še ogled mesta Gmunden, kjer smo se sprehodili do pofreskane cerkvice. če se ne motim posvečene Sv. Florijanu, ki je tudi nafreskan na veličastni zunanji freski. Zopet smo imeli nekaj protega časa do večera. Z Urško sva malo pohajkovali po prestižnih trgovinah in si "pasli" oči na prestižno dragih oblačilih in urah in vsem, kar ti pade na pamet. Čisto preveč za študentske žepe, tako da sva raje poiksali kavarno, naročili topli čaj in uro preživeli ob pogledu osvetljeno mesto. Kmalu sta prisedla dva starejša Avstrijca, uglajena gospod in gospa, simpatičen parček :)... malo smo skušali komunicirati v nemščini, malo v angleščini. No, gospa se je kar sama ponudila in naju sva navdušena fotografirala. Nato pa jesledil odhod proti domu, še postanek n postajališču Landzeit in nato prihod domov.

Takšni enodnevni izleti so v bistvu res super stvar, ne pretirano naporni, ne pretirano dolgi, predvsem pa lahko zveš in si pogledaš nekaj novega na ne pretirano drag način.

Lp

Moj novi hobi

... ali pa kar resno delo. Torej, moja dolgoletna želja je bila, da se naučim igranja kakšnega instrumenta, odkar sem po vseh štirih pri sedmih letih zbežala iz glasbene šole v Konjicah. Ne znam obrazložiti, kakšna nagonska sila me je gnala od tam :D, ampak zdaj je, kar je. Nič ne znam zaigrati na svoj sintisajzer, ki sem si ga pri šestih letih prigarala na televizijskem Hugotu,ko je bilo treba igrati Hugota potapljača, nakar me je nesrečno pojedla riba in sem zasedla drugo mesto, prvo mesto pa je zasedel odrasel moški in s sabo domov odnesel prvo nagrado, "dvonadstropni" sintisajzer...meni pa je ostal zadovoljivi enonadstropni Casio! Še zdaj imam nočne more... :D Šalo na stran... Torej, glasbena šola na daljavo se mi je zdela edina prava možnost glede na mojo starost in časovno usklajevanje s študijem.Paket vsebuje tri DVD-komponente, notrni zvezek in pesmarico, omogočen imaš vstop na forum in SKYPE konzultacije s tutorjem. Na koncu, torej po sedemdesetih lekcijah, pa lahko opraviš še izpit.

Torej, čaka me eno leto in pol vaj... nekaj za dušo ;).

Za vse zainteresirane pa še link:http://www.glasbena-sola.com/

"Živmu človku se vse zgodi"

Med zabavo odidem po nekaj denarja na bankomat in ...šok! Manjka mi znatna vsota denarja glede na prejšnjo stanje in med premišljevanjem, kdaj in kje mi je uspelo zapraviti to vsoto, pokličem domov po nasvet in se še naprej sprašujem "kje za vraga",ampak se ne morem spomniti... No, samem mestu dogodka se ni dalo nič spremeniti in zato naslednji dan odidem na banko in povprašam za transakcije v minulem tednu, nakar ugotovim, da sem bila prvega decembra v Kranju in sem tam dvignila manjkajočo vsoto. Vse lepo in prav, ampak jaz sem prvi december preživela v Mariboru na faksu, popoldne pa zagotovo nisem časa "zabijala" v Kranju. Nakar ugotovijo, da je prišlo do tegale po svoje posrečenega spleta okoliščin; prvega decembra se je banki v Kranju nekako sesul sistem in je bilo potrebno "ročno" knjiženje" fizičnih dvigov in pologov in ravno ta dan je v banko prišla gospa s priimkom Ljubič :D, torej moja sopriimkinja. Skratka, dvignila je zame kar veliko vsoto gotovine, bančnik pa je njen transakcijski račun v računalniku poiskal kar pod priimkom in ne po številki tr. računa, a je očitno kliknil na moje ime in priimek in me lepo olajšal za kupček evrov. Ja, naključja so kdaj fascinantna. No, zdaj je že urejeno, verjetno pa ne bi imela nič proti, če bi gospa ta dan opravila kakšen velik polog :D. Šala!

Lep pozdrav.

Slika dneva

Nasina slika dneva, torej 14.11.2009.Prikazuje dve spiralni galaksiji, meni osebno fascinanta. In tudi naspoh te slike dneva na Nasini spletni strani nikoli ne pustijo ravnodušnega,ker narava ni največja samo v najmanjšem, je tudi ogromna v orjaškem. :)

Autumn In Italy

Fotke nam niso ravno najbolj uspevale, posledica tresenja rok... :)

Med vikendom smo obiskali San Marino in se naslednji dan še "zadeli" z adrenalinom v nepozabni ;irabilandiji in vseh atrakcijah, ki jih ponuja :).Po legendi naj bi republiko ustanovil kamnosek sveti Marino z Raba, ki je v 4.stoletju, v času preganjanja kristjanov pod rimskim cesarjem Dioklecijanom, pobegnil na Apeninski polotok, da bi v tamkajšnjih hribih ustanovil skupnost kristjanov. Ni znano, koliko je v tej legendi resnice.Obstoj samostojne skupnosti okrog gore Titano je sicer z listinami dokazan od visokega srednjega veka dalje.Pa dovolj o zgodovini, danes je državica v izredno dobrih sosedskih odnosih s seosednjo Italijo, delita si denarno valuto, cene po uličnih prodajalnah pa so,videno in evidentirano, precej nižje, zaradi nižje davčne stopnje.Ogled znamenitosti pravzaprav ni trajal več kakor pol ure, saj znamenitosti niti ni, mogoče je najbolj posebno mesto ustoličevanja konzulov, častnih predstavnikov te mestne državice, ki ne meri več kakor 61 kvadratnih kilometrov in bi jo v našo "kokoš" spravili priližno štiristokrat. Prenočili smo v Riminiju, ki je znan po 15-km dolgi peščeni plaži.... žal je vsak kvadratni meter ograjen in plačljiv.Hotel je bil v "romunskem stilu", s polno zaposlenim tričlanskim osebjem, saj smo bili verjetno edini gostje... skratka super :).Naslednje jutro pa v zabaviščni park Mirabilandijo. Prvi preizkus je bil prosti pad, katerega pa nismo doživeli, saj se je naprava še pravi čas "pokvarila",tako da smo raje preizkusili Katun, vlak smrti, kjer na določenih delih dosežeš 4G pospeška in čutiš mnogokratno težo svojega telesa. Pa seveda vse vodne atrakcije, high speed formula :), 4D kino ...itd itd.... to je preprosto treba doživeti!

Do vrha pa kdaj drugič...

V četrtek,3. septembra, se je približno devetdeset deklet in žena zbralo na avtobusni in železniški postaji v Lescah,od koder nas je Rozman Bus odpeljal proti vojaški kasarni na Pokljuki.Po začtnem tovorjenju opreme v sobe z vojaško neudobnimi posteljami je sledila vojaško bogata večerja :). Malo seznanjanja z vodniki, spoznavanja med seboj, dosti smeha in šal na račun policistov in blondink... pa je bila ura 23. , ko je bilo "zapovedano" spanje.Nekatere sobe so "žurale" še dolgo v noč :), velika večina pa se nas je raje naspala za jutranji podvig.Zjutraj zgodnje vstajanje in bogat zajtrk, adrenalin se je počasi kopičil vse do odhoda in prvih klancev, ko nemo poslušaš svoj utrip in premišljuješ, če bo kondicija rekreativnih tekaških treningov zadostovala za vzpon na najvišjo slovensko goro. Ob pomoči Red Bulla nekje na pol poti je bilo le te preč zadosti :). No, po prvih klancih je gozd postajal vse temnejši, deloma zaradi iglavcev in deloma zaradi temnih oblakov, iz katerih je kmalu začelo močno deževati, da so ženske hitele nadevati si balerine, medtem ko smo nekateri stavili na "waterproof" opremo... no konec koncev se je izkazalo, da se v takem nalivu nihče ni imel suhe kože.Nad planino Konjiščice smo prišli do Jezerc, kjer smo imele krajši postanek, nato pa se je začela prava planinska tura preko vetrovnega Studorskega prevala in okoli Tošča do Vodnikovega doma nad Velim poljem na 1817 m nadmorske višine. In nato do Planike pod Triglavom. Ko zagledaš pot, ki te bi naj do tja pripeljala, se resno zamisliš, nato pa korak za korakom premaguješ strmo višinsko razliko in po dveh urah hoje od Vodnikovega doma si presrečen, da lahko odvržeš premočena oblačila, kajti vso pot do pod Triglavom je deževalo, lilo kot iz škafa, pod nogami so nastajali hudourniki, vidljivost je bila ničta, temperature pa vedno nižje. Sledilo je toplo popoldne v Planiki, pravzaprav je bilo toplo samo v spodnji etaži s kuhinjo, nadstropja pa so bila brez gretja, nekje je tudi puščala streha, veter pa je majal vse temelje , skupaj z vsemi pogradi, polnimi vlage. Po svoje zanimiva izkušnja. In pa seveda večer... poštarja sta za mizo sprejemala kartice in imela polne roke dela z žigosanjem s posebnimi, posebej za to priložnost pripravljenimi žigi. Poznejša kot je bila ura, vedno manj žensk se je zadrževalo v spodnjih etažah, nekaj mlajših pa se nas je opogumilo in poštarje ter policista pozvalo na kartanje... pet krogov, nato pa spanje, ker nihče ni več vedel, kako se pravzaprav Enka igra... Gorenjci imajo svoja čudna pravila, Štajerci pa si nič "ne damo do glave", Korošci in Primorci pa seveda sploh niso imeli besede. :) Spanje je bil svojevrsten izziv, zase lahko rečem, da mi je uspelo zaspati za dobri dve uri, preostali čas pa sem spremljala snežno nevihto in majajočo streho :). Zjutraj so nas zbudili okoli pol osme, žal je bil vzpon na Triglav odpovedan, zunaj pa deset centimetrov snega in dokaj nizke temperature. Od suhih oblačil sta mi ostali le dve kratki majici, anorak pa se je k sreči posušil preko noči... skratka, pohiteli smo proti dolini, da si zagrejemo okončine, čeprav je bila pot spolzka, klini zaledeneli, oporna žica pa prav tako ledeno mrzla. K sreči je šlo vse po načrtih, vmes pa smo naletele na godbo v polni opremljenosti in seveda bi bilo krivično nadaljevati pot brez Golice. Na Jezercih je bilo prijetno toplo, kapo sem pospravila nazaj med zimsko opremo, kratki rokavi pa so zdaj prišli mnogo bolj prav kakor tisoč metrov višje. In tako smo se po dobrih šestih urah hoje iz Planike vrnile do Rudnega polja, kjer je sledilo kosilo in podelitev diplom. Nato pa pot domov, v domačo kopalnico, kjer je voda na dosegu roke in kjer, da prideš do sanitarij, ni potrebno teči iz hiše v pomankljivo oblečeni opravi in vodenih čevljih :). Skratka, bilo je res fenomenalno!

Tornado v Tepanju

Fascinanten pojav, ki ga je že konec letošnjega junija zabeležil mimoidoči na štajerski avtocesti pri počivališču Tepanje.V razmislek...

Lp =)

Umag 09

Majhno turistično mesto na severozahodni obali Istre, ki slovi tudi po ATP teniških turnirjih, je bilo letošnje mesto poletnega oddiha.Natančneje kamp, ki je nekoliko oddaljen iz samega centra, do koder je mogoče pot ubrati tudi peš, nič manj kot uro in pol hoje ob obali.V samo štirih dneh sva kar trikrat prehodila to pot, motivirala naju je res okusna, domača :) ponudba morske hrane v centru, kjer lahko mimogrede pomotoma zaviješ tudi v kakšno prestižno restavracijo, ki na zunaj izgleda bolj kakor zakotna prodajalna hitre hrane, a te natakarji že skoraj za rokav povlečejo na njihovo tako zelo opevano teraso na morju. Seveda se kasneje zaradi računa, ki ti ga lično dostavijo, nikoli več ne daš zavesti. Še vedno pa moram reči, da so najokusnejše lignje pripravili na lokalni "morski veselici",kjer so bili tudi najugodnejši. V kampu sva imela priložnost spoznati družbo treh Nemcev (eden izmed njih je pravzaprav Američan, ki študira v Nemčiji ) in po štirih urah pogovora smo ob kozarcu rdečega vina (menda pristna hrvaška reč) izmenjali toliko informacij o obeh državah, da bi lahko pogovor še dolgo nadaljevali, če jih ne bi zjutraj čakala približno šest ur dolga pot nazaj na sever. Zanimivo je bilo, da so se pripeljali v majhni,nekoliko starejši različici Peugeota, založenim do vrha, brez klime... in brez pritožb s strani potnikov :). Pot nazaj sva ubrala preko mejnega prehoda Dragonja,pri Kozini zapustila avtocesto in raziskala del Notranjske do Hrušice, na katero sva se pravzaprav nameravala povzpeti, a ni bilo primernega dostopa. Preko Ilirske Bistrice in Pivke sva se zato v Postojni raje vrnila na avtocesto. Še pred tem pa sva med vožnjo po res lepi pokrajini naletela na smerokaz - Grad Kalc, ki leži nad izvirom reke Pivke. Še nikoli slišala zanj! Na Kalcu je dve leti in pol živel tudi Franc Levstik ( 1831- 1887), kjer je učil Vilharjeve otroke. Tam je Levstik dobil tudi idejo za Martina Krpana, izročilo pa pravi, da mu je za živi model služil nenavadno močan in izrazit kovač iz teh krajev. No danes je od tega gradu ostal le še stolp. Po vrnitvi na avtocesto ni bilo prave ideje, kam bi se lahko povzpela,tako da sva v domačem Tepanju zavila proti ... Boču. Najbližje je najlepše, čeprav živim le nekaj kilometrov stran in se na vrh Boča še nikoli nisem povzpela. To pa je bil tudi zaključek res krasnih počitnic.

Nekaj fotk, urejenih v spletni album, katerega funkcije še preizkušam...

http://karinaphoto.pho.to/albums/umag_2009/index.htm

Kopica zvezd

Slika prikazuje kaotično maso plina in prahu, kakor ga je mogoče videti iz Hubblovega vesoljskega teleskopa, in sicer gre za ostanke supernove-zvezde, ki je imela kratko življenje in je eksplodirala.Objek, ki ga prikazuje slika, je poimenovan N 63A. Gre za del ozvezdja LMC (Large Magellanic Cloud). Gledano iz južne hemisfere, leži ta galaksija 160 000 svetlobnih let od naše Milky Way galaksije, naše Mlečne ceste. Amazing!

Veliko več izjemnih "vesoljskih" fotk na http://www.nasa.gov/multimedia/imagegallery/iotd2.html !

Foto vikend ob Nadiži

S kolegicama smo minuli konec tedna preživele v foto&adrenalinski kominaciji. Najprej nas je po načrtu pot vodila proti Novi Gorici, kjer stoji že dobro znani Solkanski most in hkrati edina točka, kjer se adrenalina željnim posameznikom ponuja nepozaben bungee skok iz približno 55 m visokega mostu nad reko Sočo. Ker me navdušuje fotografiranje, je bilo seveda najprej potrebno poiskati ugodno lokacijo za lovljenje v objektiv, nato nekaj testnih posnetkov neznanih bungee skakalcev in nazadnje "3,2,1 bungee!" še za Urško.Slike so solidne, čeprav mi je zaradi nespretnosti tik pred skokom zatajila funkcija "športnega fotografiranja". Nato smo nadaljevale proti Tolminu in Kobaridu, kjer smo postanek namenile ogledu kostnice. In nazadjnje še "pot v rovte", kamp Nadiža pod vasjo Podbela. Resnične "rovte". Gre za verjetno najzahodnejši slovenski kamp, v res prelepem naravnem ambientu, s fantastičnimi motivi,svežim zrakom in mrzlo (po desetih minutah prijetno hladno :) ) reko Nadižo na dosegu pogleda. Kljub slabemu spancu zaradi kamenja pod našim minimalističnim šotorom, sva s Petro vstale ob peti uri in jo mahnile v "neznano" smer iz kampa. Namen je bil seveda pridobiti kakšno dobro fotko sončnega vzhoda, a se je vse skupaj končalo z oblačnim vremenov. Kljub temu je nastalo nekaj kar dobrih jutranjih fotk. Pot domov pa smo ubrale kar preko Tolmina in Idije in se vmes ustavile ob ledeno hladni Soči... revma nas ne bo "trgala". Z Urško pa se zagotovo strinjava v tem :" We love Bungee! " Pa še nekaj uspelih fotk.

Nepozabna bungee izkušnja!

Kraj: Solkanski most, Nova Gorica

Čas: Maj 09

Fotke: by Matej

Splošni vtis: nepozabne sekunde prostega pada

Fiziološko stanje organizma: izpraznjene adrenalinske rezerve in obraba glasilk

Pa še nekaj za reklamo ekstremnih Gorenjcev; http://www.top.si/ ;)

Da ne bo šlo v pozabo....

Prva obletnica maturantskega plesa, v Celju na prvi pomladni dan =). Saj kar ne morem verjeti, da je mimo že eno leto.... "Luštno blo! "

Slikce!

Za ogrevanje! V prihodnje bodo bolj tematsko obarvane... ali pa tudi ne. =)

Violonist na podzemni

V mestu Washington v Ameriki se je na postaji podzemne železnice ustavil moški in začel igrati na violino. Bilo je ledeno januarsko jutro.Igral je 45 minut, izvedel je šest glasbenih del J. S. Bacha.V tej jutranji konici so ljudje hiteli v službo in več kot tisoč ljudi je v naglici stopalo mimo njega. Šele po prvih treh minutah ga je opazil moški, za vse druge se je zdelo, da sploh ne slišijo glasbe. Čez minuto je violinist prejel svoj prvi dolar. Največ pozornosti je temu violinistu namenil otrok, a materi je se mudilo in ga je skušala na vse pretege odvesti stran.V 45 minutah igranja se je od najmanj tisočglave množice ustavilo in ga poslušalo samo 6 ljudi.Okoli 20 ljudi mu je dalo denar, a se niso ustavili. Zbral je 32 dolarjev.Ko je prenehal igrati, ni nihče zaploskal. Nihče tudi ni vedel, da je bil ta violinist sam Joshua Bell, najboljši glasbeni virtuoz na svetu.Igral je eno najtežjih in najbolj zapletenih glasbenih del, kar so jih kdaj napisali za violino.Igral je na violini vredni 3,5 milijona dolarjev.Dva dneva pred tem je Joshua Bell izvedel koncert v Bostonskem gledališču, vse vstopnice so bile že davno razprodane, povprečna cena pa 100 dolarjev.Gre za resnično zgodbo, ki jo je organiziral časopisni dnevnik Washington post kot poskus o zaznavi, okusu in prioritetah ljudi. Spraševali so se, ali lahko na nekem običajnem kraju ob neki običajni uri zaznamo lepoto.Se ustavimo in jo občudujemo.Prepoznamo talent v nekem nepričakovanem kontekstu. Če torej nimamo trenutka, da bi se ustavili in poslušali največjega glasbenega virtuoza na svetu, ki igra najlepšo in najbolj zapleteno melodijo za violino, koliko drugih stvari na svetu potem zamudimo?

Video in glasovni zapis tega dogodka najdete na You Tubu, Stop and hear the music, Joshua Bell.

(povzeto po 06Poletu)