Raziskovale Harry Harlow je sredi prejšnjega stoletja na University of Wisconsin prišel do pomembnega spoznanja, ki odkriva naravo motivacije. Kot poskus je pripravil tale set-up: Opicam je razdelil mehanske igrače, ki jih je bilo potrebno nekako sestaviti. Opice, ki za svoje delo niso bile nagrajene s sladkarijami, so pri tem postajale vedno uspešnejše, hitrejše in spretnejše. Nasprotno pa je veljalo za opice, ki so bile nagrajene s sladkarijami. Torej je nenagrajene opice gnala neka druga, močnejša oblika motivacije, ki ni izvirala iz bioloških in družbenih potreb, torej niso delovale po principu korenčke in palice. Žal pa Harry ni nadaljeval z raziskovanjem te oblike motivacije. Nato so kasneje opravili drugi poskus, tokrat s študenti. Študentje so tri dni zapored reševali nalogo sestavljanje kocke iz manjših koščkov. Drug za drugim so vstopali v sobo in nalogo reševali pod vodstvom mentorja, nakar se je po določenem času ta mentor opravičil in za natanko osem minut zapustil sobo. Dejansko je teh osem minut skrbno opazoval študente iz sosednje sobe in ugotovil, da so se v povprečju še štiri minute ukvarjali z nalogo, nato pa so jih premamile revije na mizi. Naslednji dan je polovici študentov obljubil denarno nagrado za pravilno rešeno nalogo, drugi kontrolni polovici pa nagrade ni omenjal. Izkazalo se je, da je prva skupina v času osmih minut, ko mentorja ni bilo v sobi, več časa posvetila reševanju naloge. Tretji dan pa je prvi skupini rekel, da je žal zmanjkalo denarja in da nagrade ne bo, drugi skupini pa zopet ni omenjal denarja. In prav zadnji dan se je med skupinama pokazala največja razlika. Prvi skupini je motivacija močno padla, drugi skupini pa se je celo za malenkost povečala. Ponujena nagrada torej le kratkotrajno poveča motiviranost, njen učinek hitro slabi, dolgoročno pa celo zniža motiviranost, če te nagrade več ni.
Ločimo namreč dve vrsti motivacije. Prva je skrb za preživetje oziroma zadostitev osnovnih potreb, kot sta hrana in pijača. To je t.i. motivacija 1.0. Druga pa je tista, ki je pogojena z nagradami in kaznijo, to je motivacija 2.0. Motivacija 2.0. žal ni prava oblika motivacije za spodbujanje inovativnosti. Danes namreč ločimo algoritmične oblike dela, torej delo, ki je rutinsko in od nas ne zahteva inovativnosti. Druga oblika dela pa je hevristično delo, ki zahteva presežek nad rutino. Motivacija 2.0. povečuje produktivnost pri algoritmični obliki dela, na hevrističen tip dela pa nima tega učinka. Tretja oblika motivacije pa je motivacija 3.0., katere gonilna sila je naša želja po raziskovanju, iskanju novega in učenju. Ta tretja oblika motivacije je izredno občutljiva, pomembno je, da ljudje niso obremenjeni z zadovoljevanjem svojih bolj temeljnih potreb. Motivacija 3.0. izvira iz notranje želje posameznika. Strah pred kaznijo in veselje nad potencialno nagrado, kar je bistveno za motivacijo 2.0.,učinkujeta na naše možgane tako, da omejita našo pozornost na to, kar je koristno. Žal pa motivacija 2.0. zavira inovativnost, ker pritisk obljubljene nagrade in kazni utiša šibke porajajoče se nove povezave, ki so bistvo inovativnosti.
