Vsak od približno šest tisoč jezikov, kolikor jih danes obstaja na Zemlji, ima svoje fonetične oziroma glasovne posebnosti.Tako na primer Japonci ne razlikujejo med fonemoma l in r ine ne zaznajo razlike med "Grem na lov" in "Grem v rov".Angleži drugače razlikujejo med glasovoma b in p kot pa na primer Španci ali Francozi, Tajec pa lahko na primer glasove, ki jih mi ločimo na b in p, razdeli še na kar tri pomenske podkategorije.Kdaj v obdobju razvoja človeka torej izgubimo sposobnost ločevanja med vsemi fonemi oziroma glasovi vseh šest tisočih jezikov na svetu...?! Logično je, da enkrat to sposobnost moramo imeti, saj se drugače ne bi mogli naučiti točno določenega jezika izmed te množice jezikov. Da bi dokazali, da nekajmesečni otroci lahko razlikujejo med vsemi svetovnimi fonemi, so znanstveniki napravili eksperiment, poimenovan kot "sesanje zvočnikov":). Pripravili so namreč posebne prsi, iz katerih ob sesanju ni teklo mleko, ampak so dojenčki s sesanjem privabljali različne zvoke.Ko so se določenega fonema naveličali, so se seveda pričeli odmikati od prsi, v tem trenutku pa so raziskovalci spremenili fonem v enega izmed fonemov kateregakoli izmed vseh svetovnih jezikov in izkazalo se je, da so malčki spet začeli bolj intenzivno sesati. Bistveno je torej, da so zaznali razliko med fonemoma! Tako so na primer japonski dojenčki zaznali razliko med l in r, čeprav njihovi starši tega niso več znali.Dojenčki so torej do enega leta starosti pripravljeini na univerzalno učenje jezikov, kasneje pa so se njihovi možgani že tako prilagodili glasovnemu okolju, v katerem so odrašćali do tedaj, da tega preprosto več niso sposobni.Zanimiv pa je tudi naslednji eksperiment, v katerem so devetmesečne otroke razdelili v štiri skupine. In sicer so otroke iz angleškega okolja izpostavili kitajščini, s tem da niso vse skupine imele istega stika. Prva skupina otrok je bila občasno v neposrednem stiku s kitajskim učiteljem, ki se je ves čas z njimi pogovarjal izključno kitajsko. Druga skupina otrok je učitelje kitajščine spremljala le preko videoposnetkov na televiziji, tretja skupina pa je kitajščino le poslušala. Četrta, kontrolna skupina, pa s kitajščino sploh ni prišla v stik. Zanimivo, izkazalo se je namreč, da so bili otroci iz prve skupine v kasnejših obdobjih življenja sposobni razlikovati med fonemi kitajskega jezika, čeprav so odraščali v angleškem okolju. Za vse ostale skupine pa to ni držalo. Torej je bil pomembne neposreden stik kitajskega govorca in otrok... Kdor želi svojim otrokom omogočiti nekakšno univerzalno sposobnost za učenje eksotičnih jezikov v nadaljnjem življenju, je dobro, da jih v prvem letu starosti izpostavi okoljem, kjer so govorci tega jezika... ali pa z njim v tem jeziku pogovarja kar sam, seveda če zna tudi fonetično pravilno izgovarjati besede.
Ni komentarjev:
Objavite komentar