Kemično osnovo ljubezni raziskujejo biologi, razvojni psihologi, antropologi in nevroznanstveniki. Preučujejo specifične substance, kot je npr. oksitocin, in njihovo vlogo v izkušnjah ljubezni. Razvojni psihologi preučujejo, kako se je obnašanje v povezavi z ljubeznijo spreminjalo skozi človeško evolucijo. Domnevajo,da se je človeški jezik skozi evolucijo razvil ravno kot "paritveni signal", s katerim lahko potencialni partnerji sodijo paritveno sposobnost. Nevroznanost preučuje kemikalije, ki jih najdemo v možganih, znanotno pa so povišani med človekovim izkušanjem ljubezni. To so: živčni rastni faktor, testosteron, estrogen ,dopamin, noreprinefrin, serotonin, oksitocin in vazopresin. Dopamin, noreprinefrin in serotonin so bolj omejeni na t.i. strastno obdobje ljubezni. Oksitocin in vazopresin pa so bolj povezani z dolgotrajno povezanostjo in odnosom, ki ga odlikuje tesna navezanost. V biologiji velja, da obstajata dve veliki fazi ljubezni, in sicer seksualna privlačnost in navezanost. Navezanost med dvema odraslima naj bi se izoblikovala na enak način, kakor navezanost otroka na mater, očeta ali oba. Sprožene kemikalije, ki odločajo ali o strastni ljubezni ali "long-term" navezanosti ~ljubezni, se v možganih sprožajo glede na aktivnosti, v katerih obe osebi skupaj participirata in ne toliko v povezavi z naravo obeh vpletenih oseb. Ljubezen je v začetku povezana s strastno spolno željo,ki promovira parjenje, a ta učinek redko traja več kakor nekaj tednov ali mesecev, nato se izoblikuje navezanost.
Nevrotransmiter serotonin povzroči podoben učinek kot ga poznamo pri obsesivno-kompulzivni motnji in to lahko pojasnjuje, zakaj nekateri ljudje, ki se zaljubijo, naenkrat ne morejo misliti na nikogar drugega kakor na ljubljeno osebo. Nekateri ljudje, ki jemljejo antidepresive, ki učinkujejo na delovanje serotonina, imajo zato omejeno "sposobnost zaljubiti se". Dolgoročna naveza po začetni "in love passionate phase" pa je posledica delovanja hormona oksitocina, gre za kemikalijo, ki se sprošča tudi po orgazmu.
Živčni rastni faktor pa je kemikalija,ki se v visokih količinah sprošča, ko se ljudje prvič zaljubimo, a te ravni se vrnejo na prejšnjo raven nekje po enem letu. Prisotnost te kemikalije podpira hipotezo, da naš živčni sistem ni samozadosten, ampak je nekako navezan na ljudi okoli nas in na tiste, s katerimi smo si najbolj blizu.
No, in ne boste verjeli, da obstaja tudi izraz "love sickness", gre za mentalne in fizične simptome povezane s "padanjem v ljubezen. Simptomi pa so manija (abnormalno "visoko" razpoloženje,radodarnost,...) depresija, nespečnost,nezmožnost koncentracije, stres,visok krvni pritisk, bolečina v prsnem košu in srcu, vrtoglavica, zmedenost...
Poznano?! ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar