Dolgo sem razmišljala, kaj naj objavim za začetek...pa bom začela kar na SZ Sovenije:). Pred nekaj dnevi smo z družino obiskali Gorenjsko, natančeje Kobarid, Bovec,Vršić in Kranjsko Goro. Moj mini digitalc je skoraj pregorel, a mi je zato uspelo posneti kar nekaj dobrih fotkic.Pravzaprav smo imeli v načrtu raftanje po Soči (v središču Kobarida ja mogoče raft in vodiča najeti pri agenciji X-Point), a smo žal zamudili jutranji termin, naslednji raft pa bi odrinil šele ob petih popoldne.Torej smo se raje dogovorili za naslednji termin in si ogledali kostnico italijamskih vojakov nad mestom, sama pa sem se nato odpravila še v vojaški muzej, ki je mimogrede res vreden obiska.Skratka, pot smo nadaljevali proti Vršiču in se vmes ustavili še na pikniku ob Soči, čeprav smo imeli v primerjavi z italijanskimi sosedi bolj skromen izbor hra
ne in pijače :). Pot na Vršič je bila proti pričakovanjem kratka, morda tudi zato, ker so serpentine oznečene s številkami, in sicer 25 serpentin navzgor in približno toliko navzdol.Vršič je res prekrasen, čeprav kar mrgoli turistov.Rusko kapelico sem za las zgrešila, sicer pa smo se nato ustavili še v Kranjski Gori, kjer seveda ne smeš zamuditi adrenalinskega sankališča ->z razlogom:). V primerjavi z Roglo, kjer obratuje podobna naprava, kranjskogorska različica ponuja mnogo več adrenalina, pa še sama proga je neprimerno daljša. Na poti prti domu pa se seveda nismo mogli izogniti zastojem pred Kranjem, tuji turisti (mislim, da britanski) pa so si čas popestrili kar z nogometom sredi avtoceste-pa naj še kdo reče, da so slovenske ceste nevarne!
Dolgo sem razmišljala, kaj naj objavim za začetek...pa bom začela kar na SZ Sovenije:). Pred nekaj dnevi smo z družino obiskali Gorenjsko, natančeje Kobarid, Bovec,Vršić in Kranjsko Goro. Moj mini digitalc je skoraj pregorel, a mi je zato uspelo posneti kar nekaj dobrih fotkic.Pravzaprav smo imeli v načrtu raftanje po Soči (v središču Kobarida ja mogoče raft in vodiča najeti pri agenciji X-Point), a smo žal zamudili jutranji termin, naslednji raft pa bi odrinil šele ob petih popoldne.Torej smo se raje dogovorili za naslednji termin in si ogledali kostnico italijamskih vojakov nad mestom, sama pa sem se nato odpravila še v vojaški muzej, ki je mimogrede res vreden obiska.Skratka, pot smo nadaljevali proti Vršiču in se vmes ustavili še na pikniku ob Soči, čeprav smo imeli v primerjavi z italijanskimi sosedi bolj skromen izbor hra
ne in pijače :). Pot na Vršič je bila proti pričakovanjem kratka, morda tudi zato, ker so serpentine oznečene s številkami, in sicer 25 serpentin navzgor in približno toliko navzdol.Vršič je res prekrasen, čeprav kar mrgoli turistov.Rusko kapelico sem za las zgrešila, sicer pa smo se nato ustavili še v Kranjski Gori, kjer seveda ne smeš zamuditi adrenalinskega sankališča ->z razlogom:). V primerjavi z Roglo, kjer obratuje podobna naprava, kranjskogorska različica ponuja mnogo več adrenalina, pa še sama proga je neprimerno daljša. Na poti prti domu pa se seveda nismo mogli izogniti zastojem pred Kranjem, tuji turisti (mislim, da britanski) pa so si čas popestrili kar z nogometom sredi avtoceste-pa naj še kdo reče, da so slovenske ceste nevarne!
Ni komentarjev:
Objavite komentar