Sodelovanje medicinskih sester in zdravnikov je pravzaprav staro toliko, kot je staro človeštvo, ker so ti poklici v bolj ali manj profesionalizirani obliki prisotni v družbah vseh časov. Nekje od leta 1960 naprej pa je pričelo prihajati do velikih sprememb v vsebini dela zdravnikov in medicinskih sester. Vzrok je posledica tehnološkega, profesionalnega,političnega in v zadnjih časih tudi ekonomskega pritiska, torej je moralo priti do oblikovanja ločenih poklicnih teritorijev z dejavnostmi, razdeljenimi po hierarhični lestvici. United Kingdom Central Council je leta 1986 vzpostavil standarde na tem področju, torej predpise glede izobrazbe in usposobljenosti medicinskih sester in porodnic, V preteklosti je navzven medicinske sestre in zdravnike razlikovala spolna pripadnost. Zdravniki so namreč zlasti v obdobju od renesanse dalje izločili ženske in jim nato v 19. stoletju uradno prepovedali študij medicine. Določene posameznice so se proti tej prepovedi borile, a doživele zelo hud odpor. Po prvi svetovni vojni je bila ta prepoved odpravljena. Nasprotno pa je zdravstvena nega na osnovi prizadevanja njene utemeljiteljice njene moderne variante, Florence Nightingale, poudarjala ločenost od moškega sveta in tako dosegla neko ločeno zdravstvenonegovalno avtonomijo. Zdravniki in medicinske sestre se seveda razlikujejo po izobrazbi, ki vpliva na mišljenje, sistem stališ in vrednostni sistem. Pri medicinskih sestrah je poudarek na praktičnem usposabljanju, negi bolnika in razumevanju zdravnikovih navodil. Naslednja razlika je pripadnost sloju. Zdravniki praviloma izhajajo iz višjega srednjega in višjega sloja,medicinske sestre pa iz nižjega srednjega in nižjega sloja. Tu je seveda potrebno omeniti lokalne in časovne specifike, kar pomeni, da so na primer v začetku 19. stoletja zdravnike uvrščali v služabniški ali obrtniški sloj in so si ugled pridobili šele v drugi polovici stoletja. Prav tako je takrat med medicinske sestre vstopalo mnogo žensk iz višjih slojev, pri svojem delu so pogosto prišle v konflikt z zdravniki, saj so bile formalno podrejene, a v socialnem smislu enakovredne. Poklicna socializacija pomeni ponotranjenje oziroma internacionalizacijo znanja, ki ga dobimo tekom formalnega izobraževanja. Ne samo znanja, tudi spretnosti, vrednot, stališč, stereotipov in načinov ravnanja, ki so značilni za določeno subkulturo. Najmočneje se ta proces vtisne v novince v prvih letih opravljanja poklica in vsebuje splet informacij, izkušenj ,čustev, spodbujanja določenega ravnanja in celo »kaznovanja« neustreznega delovanja, govorjenja, celo oblačenja ali telesne drže. Naslednja razlika je reguliranost, ki se navezuje na vprašanje, kdo in kako določa delovanje pripadnikov neke poklicne skupine. Tu lahko rečemo, da imajo zdravniki sorazmerno veliko avtonomijo glede svojega delovanja in izobraževanja, medtem ko so medicinske sestre odvisne od zdravnikov, ki določajo njihov položaj v okviru sistema.
KAJ DETERMINIRA SODELOVANJE ?
· Medosebne determinante – V tem kontekstu so pomembne interakcijske spretnosti vseh vključenih, kar pomeni pripravljenost na sodelovanje, želja biti in ostati v skupini .Na to predvsem vpliva osebnostna zrelost, deloma pa seveda tudi same komponente izobraževalnega sistema,ki nas pripravijo na to vlogo. Pomembna je zaupnost in medosebno spoštovanje. Morda celo najpomembnejša zadeva na tem mikro nivoju je poklicno in osebno samozaupanje, kar pomeni dovolj veliko stopnjo samozavesti, ki nam v medosebnih odnosih daje potrebno integriteto.
· Organizacijske determinante – Znotraj neke organizacije morajo biti zagotovljeni ustrezni mehanizmi komunikacije in koordinacije. To pomeni, da morajo biti zagotovljena ustrezna sredstva za delovanje, od najbolj »banalnih« do bolj kompleksnih: čas, prostor, material, podpora pri pridobivanju znanja…Prav tako mora organizacija zagotavljati dovolj veliko podporo menedžmenta, ker je potrebno nove postopke, paradigme, veščine in znanja čim prej ustrezno vpeljati med zaposlene, brez ustvarjanja razlik. Če te podpore in enakomerne delitve dela ni, se lahko med zaposlenimi pojavijo občutki nezadovoljstva, ki lahko vodijo tudi v izčrpanost in pregorelost. Temu se je mogoče izogniti, kot že rečeno, z ustrezno podporo menedžmenta, ki skrbi za usklajevanje timskega dela. Druga skrajnost pa je ta, da lahko zaposleni »time« vidijo kot dodatno obremenitev. Primer organizacijske podpore sodelovanju je naslednja študija. V ZDA so že v 80 letih ugotovili, da imajo nekatere bolnišnice dovolj medicinskih sester, v drugih pa se stalno borijo s pomanjkanjem tega kadra. Nato so analizirali vzroke za privlačnost določenih ustanov in ugotovili, da os v njih prisotni boljši odnosi med zdravniki in medicinskimi sestrami. Sestre so imele potrebno avtonomijo, sodelovanje z zdravniki je bilo na ustrezni ravni… Zanimivo so v teh bolnišnicah ugotovili tudi nižjo stopnjo umrljivosti, za 4,6%. Kot ključni element so identificirali podporno organizacijsko ozračje.
· Sistemske determinante – Na sodelovanje vpliva družbeni sistem, kulturni sistem, poklicni sistem in izobraževalni sistem. Družbeni sistem vključuje politično ureditev in porazdelitev moči. To namreč lahko spodbuja sodelovanje, kot je napisano v aktih večine sodobnih držav, ni pa nujno tako. Da podamo praktičen primer na tem mestu: V Veliki Britaniji ministrstvo za zdravje preko projektnega financiranja spodbuja medpoklicno sodelovanje v zdravstvu. Kulturni sistem zajema vrednote, prepričanja in ravnanja ljudi, kajti različne kulturne skupine lahko vsebujejo različni »intelektualno prtiljago«, torej, kako gledajo na določeno situacijo, kje vidijo vzroke za določene probleme… O vplivu poklicnega sistema smo že razpravljali, potrebno je vzpostaviti dinamične poklicne meje znotraj nekega poklica. Vpliv izobraževalnega sistema na sodelovanje pa je vidno v tem kontekstu, da ljudi ne pripravlja na njihov poklic samo iz strokovnega stališča, temveč skrbi za razvijanje njihovih osebnostnih determinant, komunikacijskih spretnosti…
· Organizacijske determinante – Znotraj neke organizacije morajo biti zagotovljeni ustrezni mehanizmi komunikacije in koordinacije. To pomeni, da morajo biti zagotovljena ustrezna sredstva za delovanje, od najbolj »banalnih« do bolj kompleksnih: čas, prostor, material, podpora pri pridobivanju znanja…Prav tako mora organizacija zagotavljati dovolj veliko podporo menedžmenta, ker je potrebno nove postopke, paradigme, veščine in znanja čim prej ustrezno vpeljati med zaposlene, brez ustvarjanja razlik. Če te podpore in enakomerne delitve dela ni, se lahko med zaposlenimi pojavijo občutki nezadovoljstva, ki lahko vodijo tudi v izčrpanost in pregorelost. Temu se je mogoče izogniti, kot že rečeno, z ustrezno podporo menedžmenta, ki skrbi za usklajevanje timskega dela. Druga skrajnost pa je ta, da lahko zaposleni »time« vidijo kot dodatno obremenitev. Primer organizacijske podpore sodelovanju je naslednja študija. V ZDA so že v 80 letih ugotovili, da imajo nekatere bolnišnice dovolj medicinskih sester, v drugih pa se stalno borijo s pomanjkanjem tega kadra. Nato so analizirali vzroke za privlačnost določenih ustanov in ugotovili, da os v njih prisotni boljši odnosi med zdravniki in medicinskimi sestrami. Sestre so imele potrebno avtonomijo, sodelovanje z zdravniki je bilo na ustrezni ravni… Zanimivo so v teh bolnišnicah ugotovili tudi nižjo stopnjo umrljivosti, za 4,6%. Kot ključni element so identificirali podporno organizacijsko ozračje.
· Sistemske determinante – Na sodelovanje vpliva družbeni sistem, kulturni sistem, poklicni sistem in izobraževalni sistem. Družbeni sistem vključuje politično ureditev in porazdelitev moči. To namreč lahko spodbuja sodelovanje, kot je napisano v aktih večine sodobnih držav, ni pa nujno tako. Da podamo praktičen primer na tem mestu: V Veliki Britaniji ministrstvo za zdravje preko projektnega financiranja spodbuja medpoklicno sodelovanje v zdravstvu. Kulturni sistem zajema vrednote, prepričanja in ravnanja ljudi, kajti različne kulturne skupine lahko vsebujejo različni »intelektualno prtiljago«, torej, kako gledajo na določeno situacijo, kje vidijo vzroke za določene probleme… O vplivu poklicnega sistema smo že razpravljali, potrebno je vzpostaviti dinamične poklicne meje znotraj nekega poklica. Vpliv izobraževalnega sistema na sodelovanje pa je vidno v tem kontekstu, da ljudi ne pripravlja na njihov poklic samo iz strokovnega stališča, temveč skrbi za razvijanje njihovih osebnostnih determinant, komunikacijskih spretnosti…
Eksperimentalne študije so potrdile vpliv na skrajšanje ležalnih dob, zmanjšanje stroškov zdravljenja, zadovoljstvo bolnikov, izboljšano komunikacijo in medosebno spoštovanje zdravstvenih delavcev. Delno je bil potrjen tudi vpliv na umrljivost. V državah, kjer se sodelovanje v družbi nasploh bolj spodbuja in vključuje že v šolske programe, so tudi stališča zdravnikov in medicinskih sester bolj pozitivna. Obstajajo pa razlike med medicinskimi sestrami, ki jim je sodelovanje v splošnem bolj pomembno, in zdravniki, ki jim je to v povprečju manj pomembno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar