KoMetek 060

"Besede imajo neizmerno moč. Lahko zgradijo svetlo prihodnost, uničijo priložnost ali pa pomagajo ohraniti trenutno stanje. Besede okrepijo prepričanja, ta pa oblikujejo našo resničnost."

Testiranje občutljivosti bakterij za protimikrobna zdravila

Občutljivost bakterijh za protimikrobna zdravila lahko preverimo na dva načina, in sicer na osnovi fenotipičnih lastnosti (antibiogram) ali pa v zadnjem času tudi na podlagi določanja nukleotidnega zaporedja, ki posreduje odpornost proti določenim antibiotikom. Antibiogram je torej metoda, s katero določamo občitljivost bakterij na antibiotike. In sicer testiranje opredeljujejo različni mednarodni in državni standardi. V Sloveniji povzemamo standarde CLSI ( Slinical and Laboratory Standards Institute ZDA). Ločimo disk-difuzijski antibiogram, dilucijski antibiogram in antibiogram na osnovi difuzijskega gradienta. Najpreporstejši je disk difuzijski antibiogram, kjer v čisto bakterijsko kulturo v petrijevki (konfluentna rast) vstavimo diske, prepojene z antibiotiki, ki nato difundirajo v okolico. Cona, v kateri zaradi difuzije antibiotika ni baketrijske rasti, se imenuje cona inhibicije. Seveda je pri tej metodi potrebno standarizirati določene parametre. Ti so:

• pH gojišča



• Sestava gojišča ( NaCl izboljša občutljivost za detekcijo odpornosti proti meticilinu pri S aureusu)



• Obstojnost zdravila na različnih temperaturah



• Velikost inokuluma



• Čas inkubacije



• Merabolna aktivnost mikroorganizma

Dilucijski antibiogram je kvantitativna metoda. Z dilucijskim antibiogramom določamo MIK (minimalna inhibitorna koncentracija, ki ustavi razmnoževanje bakterij) in MBK ( minimalna baktericidna koncentracija, najbižja koncetnracija antibiotika, ki vse bakterije uniči). Kako določimo MIK in MBK. MIK določimo tako, da si pripravimo razdredčnine rastočih koncentracij antibiotika v bujonih in nato v vse dodamo enako količino inokuluma ter nato zadevo inkubiramo. MIK je koncentracija antibiotika v prvi epruveti, kjer ni vidne rasti. MBK pa določimo tako, da iz vsake epruvete, kjer ni zrastla nobena kultura, zasejemo vzorec na gojišče. Tisto gojišče, kjer ne zraste nobena kultura, nam nakazuje na bujon z MBK.

Antibiogram na osnovi difuzijskega gradienta pa je metoda, ki temelji na traku, na katerem so impregnirane rastoče koncentracije antibiotikov Nato ga položimo na trdno gojišče in inkubiramo. Po inkubaciji pa preverimo, kje elipsa seka ta impregnirani trak in to je MIK.

Kužnine primarno sterilnih tekočin

V nadaljevanju nekaj medicinskih laboratorijskih smernic pri odvzemu določenih kužnin, ki jih je nato potrebno poslati na potrebne preiskave. Najprimernejša embalaža za odvzem kužnine je epruvetka - centrifugirka, sterilna posodica ali transportno gojišče, kadar transport traja več kakor dve uri. Do transporta lahko kužnino hranimo pri sobni temperaturi. V nadaljevanju tri najpogosteje pošiljane kužnine.

Najprej likvor. Kužnino odvzame zdravnik speciaist, in sicer 1-2 ml v centrifugirko.Če imamo na voljo več epruvetk, na preiskavo pošljemo tisto z najbolj motno vsebino. Kužnine ne dajemo v hladilnik, razen če želimo preiskave le na viruse. Zaradi urgentnosti poskrbimo za čim prejšnji transport v laboratorij. Naslednja pomembna kužnina je punktat. V laboratorij je seveda potrebno poslati čim večjo količino kužnine, da povečamo možnost osamitve povzročitelja.Kužnino odvzamemo s primerno iglo in jo nato hranimo v centrifugirko ali sterilno posodico, ki jo nato dobro zapremo. Lahko pa kužnino v laboratorij pošljemo kar v primerno zašćiteni brizgi. Seveda mora biti celoten postopek aseptičen. In na koncu še hemokultura. Po možnosti kri odvzamemo iz različnih perifernih žil, izogibamo se odvzemu krvi iz intravenskega ali intraarterijskega katetra. V vsako stekleničko vbrizgamo 5-10 ml krvi, stekleničke takoj prenesemo v termostat oziroma v aparat za hemokulture.

KoMetek 059

Prava ljubezen ceni, kar ljubi. Ampak ni prava ljubezen tista, ki ljubi samo, kar je cenjeno.

Diagnostika bakterijskih povzročiteljev bolezni urogenitalnega trakta

Okužba sečil rezultira v vnetem sečnem mehurju (cystitis),vnetju sečevoda in ledvic (nephritis in pyelonephrytis ).Najpogostejši povzročitelji omenjenih kliničnih stanj so naslednji mikroorganizmi : E. coli in druge enterobakterije, Enterococcus, Pseudomonas auerguinosa, S. aureu, S. saprohyticus in S. agalacticae ter nekateri drugi mikroorganizmi. Simptomi obolenja so hematuria (prisotnost krvi v urinu), disuria (pogosto odvajanje vode) in topa bolečina suprapubično, torej v spodnjem delu trrebuha, lahko se pojavi tudi povišana telesna temperatura. Za diagnostične namene napravimo urinokulturo po Sanfordu, gre za kvantitativno metodo, na podlagi katere se odločimo za antibiotično zdravljenje. Vzamemo srednji curek urina,in sicer vsaj 10 ml, nato pa pripravimo mešanico s fiziološko raztopino v razmerju 1:1000.Nato 0,1 ml končne raztopine prenesemo na gojišče in raz ažemo s hokejko ter inkubiramo. Preštejemo porasle kolonije in rezultat pomnožimo z deset na četrto potenco. Dobljeno število je število bakterij v vzorcu urina. Če preštejemo deset ali več kolonij, je to znak signifikantne bakteriurije. Odvzem urina za preiskave pri dojenčkih poteka s pomočjo urinske vrečke ali urinskega zbiralnika. Druge invazivne metode pa so še odvzem urina s pomočjo katetra, torej kateterizacija, in suprapubična punkcija. Ob vsakem odvzemu, tudi pri zdravem človeku, pa bi v urinokulturi našli komenzalno floro urinarnega trakta, kamor uvrščamo koagulaza negativne stafilokoke, alfa hemolitične streptokoke, po gramu pozitivne difteroidne bacile, Lactobacillus in Bacillus.

Komenzalna flora genitalnega trakta pa zajema E.coli, Enterococcus in Lactobacillus, koagulaza negativne stafilokoke, kvasovke in mnoge anaerobe. Mnogo je govora o povzročiteljih spolno prenosljivih okužb. Najbolj znani so naslednji: Clamydia trachomatis, Neisseriae gonorhoeae, Troponema pallidum, urogenitalne mikoplazme, Trichomonas vaginalis, med virusi pa irus herpes simpleksa ter človeški papiloma virusi. Specifičen je odvzem kužnin prei spolno prenosljivih boleznih, in sicer moramo pri sumu na kladmijsko okužbo odvzeti bris cerviksa ali urethre pri ženskah ter bris urethre pri moškem. Nato pa je najučinkoviteje vzorec poslati na PCR preiskavo. Pri sumu na gonorejo odvzamemo bris cerviksa pri ženskah in bris urethre pri moških. Pri sumu na virus herpes simpleksaobrišemo mehurčke, pri sumu na papiloma viruse pa odvzamemo delček bradavice.

Velja omeniti še nekatere dejavnike, ki zvišujejo tveganje za okužbe urinarnega trakta, in sicer so to sladkorna bolezen, obstrukcije, posegi zaradi zdravljenja, nosečnost in starost. Seveda pa ima urinarni trakt razvite obrambne mehanizme, kot so visoka osmolalarnost, visoka koncetnracija sečnine, pretok, nizek pH, intaktna sluznica ter normalno prisotna flora v tem predelu. Najpogostejši Tipični povzročitelji urinarnih okužb pri mlajših, spolno aktivnih ženskah so E.coli in S. saprophyticus, pri otrocih fantkih in bolnikih z ledvičnimi kamni pa Proteus mirablis,, pri starejših moških zlasti Enterococcus faecallis, pri bolnikih s sladkorno boleznijo pa Klebsiella spp., Candida spp. in S. agalacticae.

Winter In Here

Nekaj malega zimskih fotografij iz okolice doma. Motivi so naključni in nič posebnega, bolj za sprostitev.

2010 !!

Pa smo ga (spet) dočakali... :). In bilo je leto 2009, tako razpeto med vzpone in padce kot še nikoli poprej.Malo ljubezni, veliko učenja, poštene doze adrenalina, nova prijateljstva, ogromno upanja, velikih načrtov, pa nekaj solzic za jesen, takšnega in drugačnega poslavljanja, razmišljanj in novih začetkov. Življenje pač ;).Včasih izgubiš stik s sabo, včasih padeš zelo globoko, včasih ne razumeš svojih dejanj, včasih ne razumeš dejanj drugih in včasih moraš pasti zelo nizko, da lahko nato vidiš, kako visoko se lahko zopet vzpneš. Včsih ne poveš vsega, kar imaš povedati, morda ne zmoreš, morda ne upaš, morda ne znaš, morda upaš, da bo nekdo, kateremu so neizrečene besede namenjene te sam slišal.In včasih,čeprav redko in je to zato velika sreča, srečaš koga, ki jih želi slišati.In takrat veš, da ti je življenje ponudilo priložost in veš, da jo moraš zgrabiti.Kdor bi rad imel nekaj, česar ni še nikoli imel, bi moral storiti nekaj, česar ni še nikoli.In včasih moraš sam sebi oprostiti nekatere napake iz preteklosti, da lahko resnično spet polno občutiš in to dejansko poveš ter ta občutja zaživiš. In takšno naj bo leto 2010, "zadeto od življenja". Srcu je namreč treba dati, kar si zasluži, ga spustiti iz vajeti, da se naužije vsega, kar je mogoče zaužiti. In da ugotoviš, da tako mora biti, moraš pred tem razočarati kar nekaj oseb ali pa biti tudi sam razočaran.In včasih moraš prekiniti vse stike, v tišini razmisliti in iti dalje.A na koncu si hvaležen ljudem, ki so ti kadarkoli v življenju dali del sebe, morda le dobro besedo, morda prijateljstvo, morda ljubezen. Ker je to smisel vsega, pa čeprav tega ne vedo in ne bodo morda nikoli izvedeli.

Pa uspešno in ustvarjalno 2010! :D

KoMetek 058

Kako pogosto dosežejo starši in šola samo to, da so naše glave polne znanja,o razumni sodbi in dobroti pa ni sledu.
Montaigne

Imunologija ali krvava bitka proti virusom in bakterijam

Tokrat v vojaške vode...

Obrambo našega telesa, ko le tega napadejo virusi in bakterije, razdelimo na "vojake" naravne odpornosti in "specializirano pehoto" pridobljene odpornosti. Prvi namreč brez premisleka in z nepravim orožjem napadejo vsiljivca, drugi pa imajo med tem čas za pripravo obrambne strategije in pravega orožja. Prva bojna črta so nevtrofilci in makrofagi. Nevtrofilci pojedo"sovraga" in nato nadenj spustijo kemično orožje , in sicer vodikov peroksid, superoksidni anion in dušikov oksid.Naslednji pridejo na mesto makrofagi, ki prav tako požirajo vsiljivce. Celice, ki požirajo vsiljivce, imenujemo fagociti, in sicer so to nevtrofilci, makrofagi in dendritične celice. In kakšna je razlika med makrofagi in nevtrofilci? Makrofagi so v nasprotju z nevtrofilci dolgožive celice, kar pomeni, da lahko vedno znova požirajo in kemično razgrajujejo vsiljivce. Prav tako lahko izločajo določene signalne molekule, imenovane citokini, ki nato na mesto spopada privabijo še druge celice za okprepitev.Poleg tega pa so to tudi antigen predstavitvene celice, kar pomeni, da zaužiti tujek razsekajo na manjše dele in ga nato na svoji površini predstavijo drugim celicam. Vnetni procesi poskrbijo,da na mesto borbe pride zadostno število drugih celic in pomembnih molekul. Kajti pride namreč do dilatacije ali razširitve žil, posledica česa je povečan dotok krvi na mesto vnetja, zato nastane rdečina.Zaradi povečanja prepustosti žil se v intersticiju pojavi več tekočine, posledica je oteklina.Bolečina pa je posledica izločanja prostoglandinov iz poškodovanih celic. Nevtrofilci in makrofagi so kot vse kaže najbolj učinkoviti v boju proti bakterijam , pri intracelularnih bakterijah in virusih pa so vsaj na začetku na delu naravne celice ubijalke. Te imajo v svojih citoplazmatskih mehurčkih dve orožji, in sicer perforin in grancim.Prvi navrta luknjo v celično membrano, zato tako celico kmalu raznese, drugi pa sproži programirano celično smrt ali apoptozo. Torej, do sedaj smo na prvi bojni liniji omenili nevtrofilce, makrofage in naravne celice ubijalke. Zraven pa sodejujejo še posebne beljakovine v krvni plazmi, ki jih imenujemo komplementarni sistem.Gre za devet beljakovin, označenih od C1 do C9, ki v kaskadi reakcij pripreljejo do tega, da se beljakovine od C5 do C9 vgradijo v membrano bakterij in skozi to luknjico lahko nato vdre voda, ki povzroči razpok celice. To so torej vojščaki pridobljene imunosti. Na drugi strani pa imamo specializirano pehoto pridobljene pehote. Gre za limfocite T in limfocite B. Najprej makrofagi ali antigen predstavitvene celice posredujejo informcijo o vsiljivcu limfocitom T, in sicer podskupini limfocitom pomagalcem z oznako TH. Pomagalke pa nato obvestijo drugo podskupino limfocitov, in sicer citotoksične limfocite T (TC) ter limfocite B. In kako limfocit TH prepozna antgen predstavitveno celico (dendritska celica, makrofag, limfocit B)? Preprosto, z MHC receptorjem, ki se nahaja na površini antigen predstavitvene celice. Poznamo MHC razreda I in MHC razreda II. MHC razreda I se nahaja na vseh celicah z jedrom, MHC II pa na antogen predstavitvenih celicah in še nekaterih drugih celicah limfatičnega sistema. Nato po stiku se lahko selekcija limfocitov T usmeri v dve smeri, torej v nastanek ene ali druge podvrste. Nastanek TH1 spodbujajo znotrajcelični patogeni in vodi v celično posrdovano imunost. Nastanek TH2 pa spodbujajo zunajcelični patogeni in vodijo v protitelesno ali humoralno imunost. Vsaka pomagalka ima na površini T celični receptor (TCR) , ki se poveže z antigenom in MHC receptorjem antigen predstavitvene celice. Da se aktivirajo celice pomagalke, pa mora biti an antigen predstavitveni celici prisotna tudi kostimulatorna molekula (pomemembni sta CD80 in CD 86 na antigen predstavitvenih celicah.Nato aktivirane pomagalke začno v okolico sproščati različne snovi, ki aktivirajo druge celice.Med njimi so najpomembnejši citokini interlevkin 2 (IL-2), ki aktivira limfocite T, in interferon gama, ki aktivira gama. V nasprotju z interferonom gama pa se interferon alfa in beta sproščata pri intracelularnih okužbah. Celice T pomagalke lahko aktivirajo tui citotoksiče celice T, ki nato na enak princip kot naravne ubijalke ubijajo sumljivce, razlika je le v tem, da limfocit TC s svojim površinskim TCR receptorjem prepoznajo le določen telesu tuj peptid, medtem ko naravne celice ubijalke pobijajo vse kakorkoli spremenjene celice. Zgornja sličiča shematsko prikazuje aktivacijo citotoksičnega limfocita. T. Limfociti B izdelujejo zelo izpopolnjeno orožje, imenovano protitelesa. Vsaka celica B ima, podobno kot celice T, na svoji površini receptor - na membrano vezano protitelo, specifično za točno določen antigen. Antigen (Ag) je vsaka snov, ki izzove imunski odziv. Številni Ag so beljakovine, ki jih normalno v telesu ni - deli mikroogranizmov, toksinov ali tkiv drugih oseb, ki se v telo vnesejo ob presaditvi organov. Včasih lahko izzovejo imunski odziv tudi povsem neškodljive snovi (cvetni prah), to pa povzroči alergijske reakcije.
Ob aktivaciji se mirujoče celice B spremenijo v plazmatke in začnejo izdelovat ogromno število protiteles, ki so popolnoma enaka tistemu, pritrjenemu na njihovi površini, le da se ta množica "hi tech" orožja sedaj sprošča v izvencelično tekočino. Naloga teh natančno vodenih izstrelkov je pobiti bakterije, ki prebivajo izven celic, ter ujeti znotrajcelične med selitvijo iz ene v drugo celico. In kako jim to uspe? Pogosto preprečijo vstop bakterijam v celice, saj blokirajo določene receptorje na njihovi površini. Z vezavo na bakterije jih naredijo bolj slastne za fagocite, proces imenujemo opsonizacija, lahko pa aktivirajo že omenjeni komplement. Kakor prej celice T ubijalke potrebujejo tudi celice B za aktivacijo poleg antigena še pomoč celic T pomagalk bodisi preko direktne povezave med celicami ali pa v obliki citokinov.Danes vemo, da se vsak človek rodi s sposobnostjo izdelave 1012 različnih protiteles. Vemo pa tudi, da ima vsak izmed nas zgolj okoli 30 000 genov, ki kodirajo poleg protiteles tudi vse ostale beljakovine v našem telesu. Če bi še vedno veljalo, da en gen nosi zapis za en protein, potem bi se znašli v hudi zagati. Teorija somatske rekombinacije lepo pojasni nastanek velikega števila različnih protiteles.
Vsako protitelo je sestavljeno iz dveh težkih in dveh lahkih verig. Vsako verigo kodira več med seboj sestavljenih DNA delcev. Formula za težko verigo se tako glasi: izberi 1 od 400 V, 1 od 15 D in 1 od 4 J segmentov, jih zlepi skupaj ter jim dodaj še segment konstante regije. Na ta način dobimo samo za težko verigo 24000 različnih kombinacij. Na podoben način se sestavi tudi lahka veriga in pomislite, koliko je vseh kombinacij, ko se vse te verige povežejo med sabo.
Vendar presenečenj v povezavi z raznolikostjo protiteles s tem še ni konec. Naslednje odkritje je znanstvenikom vzelo sapo. Ko se celica B sreča z ustreznim antigenom, pride v delu protitelesa, ki se antigenu prilega, do mutacij, katerih namen je še dodatno izboljšati specifičnost protitelesa za omenjeni antigen. To spoznanje je bilo zelo pomembno, saj so ravno izboljšane celice B tiste, ki se pretvorijo v spominske celice in ob ponovnem srečanju z antigenom nanj hitreje in učinkoviteje odgovorijo.
Z izjemo ravnokar omenjenega pojava, strokovno imenovanega somatska hipermutacija, se na enak način kot pri protitelesih ustvarja tudi raznolikost receptorjev celic T. Prva sličica prikazuje proces aktivacije limfocita B.
Če obstaja toliko različnih protiteles in TCR, skoraj zagotovo določeni med njimi prepoznajo tudi naše lastne proteine. Kako to, da se ob tem ne sproži imunski odziv? Pojav neodzivnosti na lastne Ag imenujemo toleranca. Mehanizmov, ki jo zagotavljajo je kar nekaj, a rezultat vseh je, da so limfociti B in T, ki bi lahko izzvali reakcijo na lastno in poškodovali naše celice, še preden do tega pride, izbrisani ali vsaj inaktivirani.

Srednja sličica pa prikazuje stik med APC celico in limfocitom T, zeleno barvane so bakterije, rdeče pa eritrocit.