KoMetek 057

Ne moreš osrečiti drugih, če najprej ne osrečiš sebe.

Brian Tracy

Severna Avstrija

V soboto sva si z Urško ogledali Linz,Gmudn in Traumsee.Po približno štirih urah vožnje po zasneženi Avstriji smo prispeli v Linz ob reki Donavi, ki je tretje največje avstrijsko mesto, le približno trideset kilometrov oddaljeno od češke meje.Tu smo si ogledali dva sakralna objekta. Če povem po resnici o prvi cerkvici, ki smo jo obiskali ne vem kaj dosti, mi je pa zato druga bolj ostala v spominu, namreč gre za Martinovo cerkev z ravno streho, ki je hkrati tudi najstarejša cerkvica tega področja, zgrajena je bila v petnajstem stoletju. Notranjost smo si lahko samo na kratko pogledali, je pa ta tipična arhitektura menda prisotna tudi pri gradnji prekmurskih cerkvic, ki prav po stilu gradnje nosijo ime martinove cerkve (ne vem, če se po pravilih pravopisa ta prevzem stila piše z veliko začetnico,tako da se za morebitno napako oproščam :).Nato je sledilo nekaj prostega časa, z Urško sva raziskali grad in preko obzidja fotografirali zamegljeno Donavo. Nato pa še stojnice, kjer naju je razočarala bora ponudba domačih izdelkov-niti enega samega linškega piškota, našli sva le kupe nakita,svečk in indijskih odganjalcev sanj. Je pa zato dosti bolj zadišalo kuhano rdeče vino, jaz , kot voznica, pa sem si privoščila kuhano koruzo :). Ja, nisva našli nobene "avtohtone hrane", klobase z zeljem pa nama niso ravno prišle na misel, ker so kar konkreten zalogaj :). Nato pa vožnja proti Gmundnu, mestu, ki je znano po porcelanu. Nekaj minut iz Gmudna smo si ogledali otoček na jezeru Traumsee. Po svoje fascinantno, ampak je bil takšen mraz, da smo komaj čakali na topel avtobus.Vmes smo se še slikali za enega izmed bistriških časopisov,ker je z nami slučajno potoval njihov novinar. In za na konec še ogled mesta Gmunden, kjer smo se sprehodili do pofreskane cerkvice. če se ne motim posvečene Sv. Florijanu, ki je tudi nafreskan na veličastni zunanji freski. Zopet smo imeli nekaj protega časa do večera. Z Urško sva malo pohajkovali po prestižnih trgovinah in si "pasli" oči na prestižno dragih oblačilih in urah in vsem, kar ti pade na pamet. Čisto preveč za študentske žepe, tako da sva raje poiksali kavarno, naročili topli čaj in uro preživeli ob pogledu osvetljeno mesto. Kmalu sta prisedla dva starejša Avstrijca, uglajena gospod in gospa, simpatičen parček :)... malo smo skušali komunicirati v nemščini, malo v angleščini. No, gospa se je kar sama ponudila in naju sva navdušena fotografirala. Nato pa jesledil odhod proti domu, še postanek n postajališču Landzeit in nato prihod domov.

Takšni enodnevni izleti so v bistvu res super stvar, ne pretirano naporni, ne pretirano dolgi, predvsem pa lahko zveš in si pogledaš nekaj novega na ne pretirano drag način.

Lp

Ko gledamo, vidimo prihodnost!

Gledanje vsekakor ni pasiven proces.Če bi bilo temu tako, ne bi prihajalo do optičnih iluzij in verjetno tudi ne bi bili sposobni ujeti žoge.Do iluzij prihaja, ker z možgani zaznamo bistveno več, kakor pa vidimo z očmi, ki samo zaznavajo fotone.Naši možgani skušajo v vidno sliko vračunati tudi dimenzijo časa oziroma okolice. Zato se nam, ko hodimo, nekateri predmeti približujejo hitreje kot drugi. Možgani morajo znati na podlagi izkušenj iz preteklosti predvidevati gibanje predmetov v prihodnosti.Čeprav npr. vidna informacija o proti nam leteči žogi potuje do možganov le delček sekunde, je to vseeno dovolj, da je nikoli ne bi mogli ujeti. Naslednji poskus: Imamo žarnico in žogo, ki leti mimo žarnice, ravno v trenutku, ko se ta zasveti. In nista postavljeni linearno, torej tako, da bi žoga zakrila žarnico. Ko torej žoga leti mimo, istočasno žarnica zasveti. A izkaže se, da posameznik to zazna takole... žarnica zasveti, ko žoga že odleti mimo, čeprav se oba dogodka zgodita istočasno. Do zamika pride, ker zna možganski sistem za generiranje prihodnosti obravnati samo napovedljive dogodke, kakor je gibanje žoge, za zato njeno gibanje prestavi za desetinko sekunde v prihodnost. Nasprotno pa utripanja žarnice ne zna napovedati.Zato se naključnjemu posamezniku zgodi, da se ta dva dogodka ne zgodita istočasno. Prav tako so napovedovalno moč vizualnega sistema preverjali tudi takole. Posameznikom so kazali slike s pravokotnikom, a na vsaki naslednji sliki je bil pravokotnik nekoliko bolj zamaknjen, torej se je nekako kotalil. Nato so na neki točki posnetek ustavili in vprašali, v kakšnem položaju je bil pravokotnik. Testirancem se je pravokotnik vedno zdel nekoliko bolj zamaknjen, kakor pa je v resnici bil, kar pomeni, da so možgani zaznali njegovo pozicijo v prihodnosti.

Več o optičnih iluzijah na spletni strani http://www.changizi.com/.

Pa še komentar zgornje slike. Ravne rdeče črte vidimo ukrivljene, čeprav so v resnici ravne.To pa zato, ker si možgani radialno postavljene črne črte predstavljajo kot gibanje v sliko. Zato skušajo tudi rdeče črte predstaviti tako, kakor bi bile videti delček ssekunde v prihodnosti, če bi se resnično gibali proti sliki.

KoMetek 056

"Če dolgo živeti ti mar, zaljubiti nikoli in nikdar"

S. Jenko

Moj novi hobi

... ali pa kar resno delo. Torej, moja dolgoletna želja je bila, da se naučim igranja kakšnega instrumenta, odkar sem po vseh štirih pri sedmih letih zbežala iz glasbene šole v Konjicah. Ne znam obrazložiti, kakšna nagonska sila me je gnala od tam :D, ampak zdaj je, kar je. Nič ne znam zaigrati na svoj sintisajzer, ki sem si ga pri šestih letih prigarala na televizijskem Hugotu,ko je bilo treba igrati Hugota potapljača, nakar me je nesrečno pojedla riba in sem zasedla drugo mesto, prvo mesto pa je zasedel odrasel moški in s sabo domov odnesel prvo nagrado, "dvonadstropni" sintisajzer...meni pa je ostal zadovoljivi enonadstropni Casio! Še zdaj imam nočne more... :D Šalo na stran... Torej, glasbena šola na daljavo se mi je zdela edina prava možnost glede na mojo starost in časovno usklajevanje s študijem.Paket vsebuje tri DVD-komponente, notrni zvezek in pesmarico, omogočen imaš vstop na forum in SKYPE konzultacije s tutorjem. Na koncu, torej po sedemdesetih lekcijah, pa lahko opraviš še izpit.

Torej, čaka me eno leto in pol vaj... nekaj za dušo ;).

Za vse zainteresirane pa še link:http://www.glasbena-sola.com/

Regulacija srčnega utripa

Zadnje čase se na fizioloških predavanjih ukvarjamo s srcem, tako da v naslednjih besedam malo površinsko strnem pravkar prebrane zakonitosti delovanja srca, ker ko enkrat stvar zapišeš s svojimi besedami, je zlepa ne pozabiš ;).Srčni iztis je termin, ki ga opredeljujemo kot produkt utripnega volumna, torej volumna, ki ga srce izstisne ob eni sistoli, in frekvence utripa srca.Da bi lahko razumeli mehanizme uravnavanja srčnega utripa in moči iztisa, moramo poznati oživčenje srčne mišice. Za boljšo predstavo je spodaj slikca, ki prikazuje simpatično in parasimpatično inervacijo srčne muskulature.

V osnovi simpatikus pospešuje frekvenco bitja srca, parasimpatiikus pa jo zavira. V mirovanju prevladuje delovanje parasimpatikusa. To so dokazali z naslednjim poskusom.Če zdravemu človeku damo atropin, ki deluje kot antagonist muskarinskih (M2) receptorjev, torej jih inhibira, to pomeni, da parasimpatični nevrotransmiter acetilholin na te receptorje ne more delovati, s tem povišamo frekvenco bitja srca. Če pa damo človeku propranolol, ki deluje kot antagonist beta andrenergičnih receptorjev (natančneje beta 1) s tem onemogočimo delovanje noradrenalina=norepinefrina na te receptorje, le malo znižamo frekvenco bitja srca. Torej, če odstranimo vse živčne stimuluse na srce, s tem frekvenca bitja srca naraste na približno 100 utripov na minuto, takčni frekvenci brez živčne stimulacije pravimo intrinzična srčna frekvenca.

Nervus vagus, parasimpatični živec, oživčuje z svojo desno vejo sinoatrialni vozel (predel, kjer se prožijo akcijski potenciali za krčenje celotnega srca), z levo pa atrioventrikularno prevodno tkivo, ki skrbi za zakasnitev potencialov pri prenosu iz atrijev v vetrikle.To lepo prikazuje zgornja slika. Kako torej parasimpatikus upočasni ritem srca. Acetilholin, parasimpatični nevrotransmiter, ob vezavi na muskarinske receptorje, sproži aktivacijo G-proteinov pod celično membrano, ti pa nato ob vezavi na K+ kanale ob membrani povzročijo odprtje teh kanalo, kar povzroči uhajanje kalijevih ionov iz celice in posledično hiperpolarizacijo. To pomeni, da se razdalja med akcijskimi potenciali poveča, ker je potrebno dlje časa, da celica doseže vzdražnostni prag. Prav tako parasimpatikus deluje tudi na moč krčenja srčne mišice, a le malo, saj malo oživčuje srčne stene. Naslednja stvar, ki jo moramo poudariti pri parasimoatični stimulaciji je ta, da stvar poteka izredno hitro. Namreč sam proces aktivacije K+ kanalčkov je izredno hiter, pa tudi acetilholin se iz sinaptične špranje odstrani izredno hitro s pomočjo encima acetilholin esteraze.

Veje simpatikusa do srca prihajajo iz spodnjega enega ali dveh cervikalnih segmentov in zgornjih pet ali šest torakalnih segmentov hrbtenjače. Oživčujejo predvsem stene srca, malo pa tudi sinoatriali vozel. Kako vpliva na frekvenco bitja srca? Torej sproščanje nevtrotransmiterja noradrenalina ob vezavi na beta 1 andrenergične receptorje sproži aktivacijo G- proteina, kar nato aktivira adenilat ciklazo, ki zviša intracelularno koncentracijo cikličnega AMP, ki aktivira proteinsko kinazo A,ki fosforilirajo L-tip napetostno odvisnih Ca2+ kanalov in povečajo verjetnost njihovega odpiranja. Torej kalcijevi ioni hitreje dotakajo, kar pomeni hitrejšo depolarizacijo. To se dogaja v sinoatrialnem vozlu, isto pa se dogaja tudi v simpatičnih receptorjih srčne stene, le da tu veišja koncentracija kalcijevih ionov omogoči večjo moč krčenja. Torej ima simpatikus precejšen vpliv na moč kontrakcije. Glede samega povečanja frekvence, simpatikus deluje tudi tako,da povzroči fosforilacijo fosfolambama, ki v nefosforiliranem stanju inhibira črpalko, ki kalcijeve ione črpajo iz citoplazme, kar pomeni hitrejšo ponovno repolarizacijo.

Sedaj pa omenimo še druge vplive na srčno frekvenco. In sicer najprej baroreceptorski refleks.Baroreceptorji se nahajajo v loku aorte in v karotidnem sinusu. In sicer, ko baroreceptorji zaznajo znižan krvi pritiski, to sproži povišano frekvenco srca. Če se tlak poviša, pa ravno obratno. Če se npr. tlak poviša, se proži zvišana frekvenca akcijskih potencialov do dveh centrov in sicer vazomotornega in kardioinhibtornega centra. Pomembno je vedeti, da je pri vazomotorna pot simpatična i kardioinhibitorna pot parasimpatična. In še tole, pri simpatični poti je udeležen še inhibitorni nevron, ki visoko frekvenco potencialov inhibira v nižjo. Takole.. ko je pritisk visok, se so teh dveh centrov proži visoka frekvenca akcisjkih potencialov, po kardioinhibitorni poti to inhibira delovanje parasimpatika, po vazomotorni poti pa zaradi inhibitornega nevrona to inhibira simpatikus. Posledica je znižana frekvenca bitja srca.

Naslednji je Bainbridgov refleks, kar preprosto pomeni, da večji venski priliv v desni atrij povzroči večji izstis. To je pravzaprav v tesni poveszavi z Frank-Starlingovim mehanizmom, ki preprosto pravi, da, če ob bolj polnem srcu, se posledično povečajo optialne razdalje aktinskih in miozinskih kontraktilnih filamentov, kar pomeni, da je seveda tudi moč kontrakcije večja. In pa še treji mehanizem, gre za respiratorno sinusno aritmijo. To pomeni,da se med vdihom frekvenca bitja srca zviša. Po eni teoriji naj bi bili ti signali posredovani v možgane preko "stretch" receptorjev v pljučih. Po drugi pa naj bi med vdihom padec intratorakalnega tlaka povzročilvečji venski priliv v desno srce in tako po zgornjih dveh teorijah povečal frekvenco srca.Na sinusno respiratorno aritmijo ima zaradi svojega hitrega delovanja največji vpliv parasimpatikus.

Uf, dosti bo :). Lp

KoMetek 055

Prišli so
ledeno hladni dnevi
s topotom konjskih nog
s težavo so prišli skozi
vso toploto in duše
jaz pa še kar sanjam morje
in korake po robu horizonta.
Veter me reže.

Preteklost se v sedanjost preliva,

se v tok prihodnosti izliva,

načrtuje,gradi,ruši, ponavlja,

nove meje, cilje postavlja.
Prinaša vso težo neba v naročje
nove poti postavlja
odnaša kupe besed
zarisuje križišča in na ovinke postavlja
smerokaze
levo desno
in naprej.

Si izgubljen, se najdeš,

se v svetu več ne znajdeš.

Je srečanje, je slovo,

vse, kot je prej bilo.

Polnočni poetizem :)!

Nekaj malega o ledvicah..

Več natančnejše fiziološke obravnave enkrat v prihodnje.V osnovi ločimo pet glavnih nalog ledvic, in sicer vzdrževanje volumna in osmolarnosti telesnih tekočin, uravnavanje ravnovesja elektrolitov,uravnavanje kislinsko-baznega ravnotežja, izločanje presnovnih proizvodov in drugih tujih snovi ter tvorba in izločanje hormonov. Med odpadnimi produkti, ki se izločijo skozi ledvice, so zagotovo najbolj poznani urea, ki nastane pri presnovi aminokislin, urična kislina, ki nastane pri presnovi nukleinskih kislin, kreatinin, ki se izloča iz mišic in bilirubin, ki nastane pri presnovi hemoglobina. Ledvični hormoni so renin, eritropoetin, 1,25 dihidroksivitamin D3, prostoglandini ( tkivni hormoni, večkrat nenasičene maščobne kisline iz 20 C atomov) in kinini (polipeptidi).

Voda v telesu predstavlja približno 60% celotne teže telesa, najmanj je imajo ljudje z veliko maščevja in odrasle ženske. Voda v telesu je razporejena na intracelularno tekočino (ICF -2/3) in ekstracelularno tekočino(ECF 1/3). V intracelularni tekočini so glavni kationi kalijevi ioni in magnezijevi ioni, anioni pa beljakovine in organski fosfati. V ekstracelularni tekočini pa so glavni kationi natrijevi ioni, anioni pa bikarbonatni ion in kalcijevi ioni, beljakovine pa albumini in globulini. Medceličnina je v bistvu ultrafiltrat krvne plazme, saj skoraj ne vsebuje beljakovin. Skozi ledvice vsako minuto teče 25% minutnega volumna, torej nekje 1200 ml krvi na minuto.

"Živmu človku se vse zgodi"

Med zabavo odidem po nekaj denarja na bankomat in ...šok! Manjka mi znatna vsota denarja glede na prejšnjo stanje in med premišljevanjem, kdaj in kje mi je uspelo zapraviti to vsoto, pokličem domov po nasvet in se še naprej sprašujem "kje za vraga",ampak se ne morem spomniti... No, samem mestu dogodka se ni dalo nič spremeniti in zato naslednji dan odidem na banko in povprašam za transakcije v minulem tednu, nakar ugotovim, da sem bila prvega decembra v Kranju in sem tam dvignila manjkajočo vsoto. Vse lepo in prav, ampak jaz sem prvi december preživela v Mariboru na faksu, popoldne pa zagotovo nisem časa "zabijala" v Kranju. Nakar ugotovijo, da je prišlo do tegale po svoje posrečenega spleta okoliščin; prvega decembra se je banki v Kranju nekako sesul sistem in je bilo potrebno "ročno" knjiženje" fizičnih dvigov in pologov in ravno ta dan je v banko prišla gospa s priimkom Ljubič :D, torej moja sopriimkinja. Skratka, dvignila je zame kar veliko vsoto gotovine, bančnik pa je njen transakcijski račun v računalniku poiskal kar pod priimkom in ne po številki tr. računa, a je očitno kliknil na moje ime in priimek in me lepo olajšal za kupček evrov. Ja, naključja so kdaj fascinantna. No, zdaj je že urejeno, verjetno pa ne bi imela nič proti, če bi gospa ta dan opravila kakšen velik polog :D. Šala!

Lep pozdrav.